Najbolj od vsega sovražim vse steklene površine v štacuni. Vi se lahko delate, da temu ni tako, a ni ga junaka, ki ne bi tu in tam lovil svojega obrisa v njih. Jaz takrat skoraj skočim iz kože:
»Kdo je ta pretepena žival, ki tako žalostno gleda?«
Aja, jaz sem. Fak, tole je res slabo… Tečna v šopingu sem smrtonosna.

Zapodim se med obešalnike in viham nos nad ofluznjenimi majicami za par evrov. Naj gredo v rit, jaz teh črev ne bom nosila. In nadaljujem krožno potovanje po štacunah.

Iskreno sem užaljena, ker me vratar v fensi šmensi štacuni ne prepozna in zanese ven, kot sva se nazadnje zmenila. Še danes jem samo krompir in zelje, zaradi tistih presnetih čevljev izpred dveh mesecev! Bi se ta zeljna dieta vsaj kje poznala, o, ne, kje pa! To pa ne! Nujno potrebujem vsaj dva para novih kavbojk. Nisem jaz kriva, če naš pralni stroj tako čudno pere, da so mi potem vse cunje preozke.

Potem sledi še ena batina okrog kepe.
»Gospodična, imate te čevlje v večji številki?«, me sprašuje ena teta v krasnem pelcmatlu. Takrat ostanem brez besed, ker ne vem, s katerimi bi jo najlažje pokosila. Dokler ne zagledam svojega čevlja s tržnice v Bangkoku v njenih rokah! Takrat se sladko zlažem:
» Gospa, tile so pa moji, naravnost iz Pariza. Po meri narejeni. Po moje jih v Slovenij ne boste dobili!«

Ja, ja, saj mi je potem hudo, ko vidim, kako prebledi in se od sramu skoraj pokoplje, pa kaj me briga! Kaj ima moje čevlje za vlačit po rokah? A ne vidi, da imam drugega vsega enega pošvedranega na nogi?

No, danes me je pa en predrzen mulc vprašal, če prodajamo ene bedne superge številka 48? Sem ga gladko odpikala z vprašanjem, če mu izgledam prodajalka. Mulc je že skoraj prikimal, potem pa so mu očitno začeli delati klikerji in se je raje začel rikverc umikati proti kabinam.

Na razprodajah očitno obstaja nek poseben fenomen. Ko se ti noga skrči za številko ali pa ti rit hitro zraste za dve.
Gospodično prodajalko zelo lepo vprašam, če ima McQueenove škornje števila 38 in ona hitro odhiti v skladišče. Srce mi zaigra in kar ne morem verjeti lastni sreči, da jih še niso prodali, ko se mi približuje s škatlo v roki.

»Imamo! Številko 37!«

Pa jo gledam. A ti misliš, da bom samo zato, ker so znižano za 90%, zdaj z deformiranimi prsti krevsljala po žuru? Ali ljudje dejansko tako noro kupujejo?

Potem jo prosim za kavbojke ene mini številke. Ne, ne povem vam katere! In mi prinese dve številki večje v pasu in eno številko prekratke. In se spet vprašam isto vprašanje – ali je res treba vse pokupit samo zato, ker je znižano?
No, na Koroškem imam eno sosedo, ki zmeraj kupi dva para enakih škornjev:
»Če so bili pa tako strašno poceni!« Taista gospa je tudi kupila kolo na razprodaji v Hoferju kljub temu, da še v življenju ni sedela na kolesu. In najbrž nikoli ne bo. Stara je 76 let.

Jaz imam samo en predlog. Poleg vseh popustov, nakupov na obroke, nočnih šopingov in vrtcov za otroke poblaznelih mam – dajte nam namesto vseh pik zvestobe raje popuste pri nakupu nove omare.
Jaz jo namreč nujno potrebujem.