Ugotovila sem, da vedno več tistih s še vedno naravno napetimi zadnjicami in gladkimi obrazi bere Moj Brlog. Najprej me je skoraj kap: »Šit, najbrž si mislijo, da smo mi, za njih najbrž pravi metuzalemi, do konca usekani.«

Tudi jaz sem pri 18 verjela v večno ljubezen. Takrat ni pomagalo noben hausarest ali nežno prepričevanje, da zaradi njega ni vredno iti na maturantski ples čisto zabuhla, ker si ga v mestu srečala z eno presušeno veščo. Peljal jo naokoli v novem kabrioletu, medtem ko se nas je 5 peljalo v starem jugecu na generalko.

A kmalu sem verjela, da mu bo enkrat še prekleto žal, ker bom grozno znana filmska igralka, ki bo s čikom zažigala njegova ljubezenska pisma obžalovanja. O, pa še kako mu bo žal! Naj vam danes povem, da se je čez leta, ko sem shujšala in je strašna ježkasta frizura zrasla v čop, res prilezel nazaj. Takrat se mu nisem režala v ksiht, ampak se mi je enostavno smilil. Že takrat sem bila uiber pametna in sem vedela, da bo vedno odhajal zaradi lepše.

Ampak takrat smo se mladi sekirali samo zaradi mature, prenizke žepnine in predebele riti.

Slišim, da se danes mulariji niti v šolo ne da več hoditi. Ali so v obdobju recesije po vodi splavale otroške želje in sanje? Mogoče res. Če jih povsod samo bombardirajo z vsemi možnimi konci sveta, potem je mogoče res butasto hoditi v šolo, se kregati z apatičnimi in depresivnimi profesorji, se učiti, zamuditi nore zabave polne poceni drog in alkohola iz Hoferja.

Verjamem, da je mladim padlo vse dol. Saj je nam starim kozlom tudi! Kar pa ne pomeni, da se nimamo fino. Bolj kot kdajkoli so prišla do izraza prijateljstva. Tvoje Šefle, ki jih lahko kličeš sredi noči. Ki ti posodijo 50€, ko si v buli, ali pa te peljejo k njemu na obisk, kljub temu, da obe vesta, da si tisti njen sedanji zasluži samo eno gnilo ribo v prtljažnik. A nimaš kaj. Saj lahko trobiš in vpiješ, groziš z nasprotnim koncem prijateljeve bergle, pa ne bo zaleglo.

A vsaka šola nekaj stane. Večina se nas po katastrofalnih razmerjih z vampirji najprej dolgo plazi, liže potolčena kolena in vleče srca iz riti, a slej ko prej je Šefla spet za šankom in spet je cel svet njen.

V bistvu je življenje res ena velika krivična žival. Najbolj te muči, ko nosiš srce na dlani. Takrat ga napadejo bebci, ki te buzerirajo, klistirajo, nervirajo, prezirajo, ti pa še kar vsak dan božaš njegovo hudobno lice in se tolažiš, da tak pač je. Odjebi »pač tak«. Tak ali taka naj bo sam ali sama. Če je kaj pravice na svetu, bosta slej ko prej pristala skupaj in drug drugemu pila kri – ne boste verjeli, to se je res zgodilo! Na žalost bo njuna zgodba kmalu končana in spet bosta šla na lov na nedolžno dušo.

Klinc, najbrž moramo iti čez vse te brce v rit in osamljene noči, da potem lažje prebolevamo vsa ponižanja in zavrnitve. Zrušene gradove v oblakih in enosoben šotor na plaži.

Svet res stoji na glavi.
Mladički tako sveto verjamejo v iskreno ljubezen. In jih vsaka zavrnitev tako zelo boli, stari kozli smo pa skeptične barabe. Zlepa nikomur ne verjamemo. Sicer tvegamo, jih vseeno fašemo po piskru, a se vedno hitreje poberemo in tečemo naprej. A moralo bi biti ravno obratno. Kozlički bi morali zahtevati zase samo najboljše in ne s sklonjeno glavo jesti drobtin, namočenih v solze nemoči. Rjovite in se borite! Zahtevajte prstane iz trompetngolda in romantične sendviče ob vaškem bajerju. Zmečkana ljubezenska pisma namesto zlajnanih SMS sporočil. Bodite pametni! Ja, boli ko svinja, ampak prisežem, da bo nehalo prej, kot si mislite

Stari kozli pa… Nikoli ne bo zmanjkalo prašnih kilometrov ali gin-tonicov, v katerih lahko utopimo razočaranje. Samo nikoli ne pozabimo, da za vsako rit palica raste. Če imaš kaj sreče, bo ravno tvoja pritrjena med hitre noge, ki te bodo ulovile, ko ne boš mogla več…