Najlepše je odpotovati v deželo, ki je sploh ne poznaš.  Pripravljen si na vse in nič te ne more razočarati.
A vsako potovanje mora imeti rdečo nit. Kar tako skakti naokoli ne gre. Kako naj vam pa potem povem zgodbo. Malo tu, malo tam? Ne bo šlo.
Meni je dal klobčič v roke Jurgen, ki je bil v Burmi že sedmič. Jaz Myanmaru še zmeraj rečem Burma in Mombayu Bombaj.
Jurgen mi je povedal svojo zgodbo, eno izmed treh, ki jih bom delila z vami.

Inge, mlado dekle iz Avstrije se je zaljubilo v Burmanca iz dežele Shan v Burmi. Ime mu je bilo Sao Kya Seng. Spoznala sta se v Koloradu, kjer sta oba obiskovala univerzo v zgodnjih petdesetih letih. Poročila sta se marca leta 1953 in Inge se je odločila, da bo začela svoje novo življenje v moževi deželi.
Ko sta priplula v Yangoon, glavno mesto Burme, se je spraševala kdo je pomemben človek na ladji, ki mu je na  pomolu mahala taka množica ljudi. Skoraj je omedlela, ko je izvedela, da čakajo novo princeso pokrajine Hsipaw in da je to, čisto slučajno, ona.
Svoje presenečenje je opisala v knjigi Twiglight over Burma: My life as a Shan princess. To je bilo njeno prvo srečanje z ljudmi, ki bodo postali njena družina, prijatelji in sovražniki.
Po njunem povratku iz ZDA, kjer sta dobila zahodnjaško izobrazbo in okusila življenje v demokratičnem sistemu, je začel Sao trdo delati, da bi lahko zagotovil  varno in uspešno prihodnost svojim ljudem Shan v Hsipawu.

Tako pravljično se je začela njuna zgodba. Njena knjiga je, jasno, v Burmi prepovedana. Tako kot vse ostalo, kar diši po kritiki vojaške hunte, ki že desetletja vlada Burmi. Aung San Sun Kyi in Moustache brothers so le najslavnejše žrtve sistema v zadnjem desetletju. Amnesty International vsak mesec poroča o trpinčenih in izginulih moških, ženskah. Štiriletnih otrocih.
Vohuni so na vsakem koraku. Na televiziji je dosegljiv le en kanal, na katerem se večino časa vrti spot o naravnih lepotah Burme, vojaške koračnice in po vsakem dnevniku objavijo koliko kilometrov železnice so zgradili v zadnjem mesecu. Tirnic po katerih se nihče noče voziti. Karte so svinjsko drage, pa še ves denar gre v žep vladajoči hunti.
Menda so zelo udobni, a z lastne zadnjice vam tega ne morem potrditi. Z domačini sva se vozila v prenatrpanih avtobusih in kombijih, ki si tega naziva niti približno ne zaslužijo. Sedela sva na plastičnih stolih na prehodu, glava nama je padala na prsa in prepih skozi nezastekljena okna je vrtinčil lase. Prijazni domačini so naju razvajali s posušenimi bučnimi semeni, ki sva jih po slabem zgledu lupila kar na tla, ter bananami katerih olupke sva edina shranjevala v vrečko. Ki pa jo je potem šofer gladko zabrisal skozi okno.
Z odkritim zanimanjem so opazovali Roka kako je tlačil predolge noge pod sedež pred sabo. Spet drugi so z neprikritim občudovanjem ocenjevali njegovo zadnjico. Burma je transvestitom zelo prijazna dežela. Nobenega zgražanja niso deležni in prav z veseljem štorkljajo naokrog v visokih petah in elastičnih kitajskih kavbojkah. Z nunami prepevajo karaoke na avtobusu, kadijo cigarete, spijejo kako pivo in žur je tu.

Cele noči so se režali Moustache brothersom, ki so se vrteli po televiziji. Njihova predstava je kombinacija drame, plesa, komedije in satire. Do leta 1996 so bili najbolj znani artisti, ki so potovali po celi državi in zabavali ljudi. Bogato služili s svojimi predstavami, na katere so se zgrinjale mase ljudi. S prodanimi DVDji svojih predstav.
Njihova zvezdniška pot se je končala s predstavo v čast drugi znani zapornici, Nobelovi nagrajenki Aung San Sun Kyi. Ob svoji izpustitvi iz hišnega pripora je organizirala vsesplošno slavje, na katero so bili povabljeni tudi Brkati bratje, ki v resnici niso bratje, ampak bratranci in svaki. S svojim dolgimi brki so migali in zabavali gostiteljico s satiričnimi zgodbicami na račun vlade. Kot v filmu, za vsakim vogalom vohuni, ki te mimogrede zašpecajo.
In prav to se je zgodilo. Bratranca U Pa Pa Lay in U Lu Zaw sta bila obsojena na sedem let zapora. Prav tako dva politična aktivista, ki sta organizirala predstavo. Zaporno kazen so jim spremenili v prisilno delo in sedem let so v okovih tolkli kamenje. Danes lahko organizirajo predstave le doma, v pritličju hiše. Vsak večer se pri njih doma zbere peščica turistov, ki prispevanjo po nekaj dolarjev in za to dobijo eno uro šova. Oklestenega in prežvečenega. Žene malo zaplešejo, bratje povejo kak vic in prodajajo že milijonkrat zaigrane skeče. Pokažejo DVD izpred petih let, na katerem so iste fore, ves čas ponavljajo, da je gospa ki pleše, na naslovnici prastarega italijanskega Lonely planeta.
Res se jim je zgodila krivica, a iz te krivice je nastala past za turiste s katero bogato služijo. Hvala bogu.

Medtem pa se na svoj način v Yangoonu še zmeraj bori Aung San Sun Kyi. Sicer je izpuščena iz hišnega pripora, a države še zmeraj ne sme zapustiti. Oziroma jo lahko zapusti, a kot pribito velja, da je nazaj ne bi spustili. Kolikšno je njeno žrtvovanje pove dejstvo, da ni šla obiskat svojega moža v Anglijo, ki je ležal na smrtni postelji in njegova zadnja želja je bila videti svojo lepo, pametno in požrtvovalno ženo. Na podelitev Nobelove nagrade za mir je poslala svojega sina Aleksandra, da jo je prevzel v njenem imenu.
Je hčerka generala Aung Sana, vodje burmanske vojske za boj izpod kolonialnega jarma Angležev. Študirala je na Oxfordu, kjer je spoznala svojega bodočega moža, študenta tibetologije. Skupaj z otrokoma Kimom in Aleksandrom so živeli v Butanu, na Japonskem, v Indiji in Angliji.
Leta 1988 se je vrnila domov k umirajoči materi, istočasno pa se je v Burmi začela ljudska vstaja. Nepregledne množice so se zgrinjale na ulice. Vojska je krvavo zadušila demonstracije in pobila na tisoče ljudi. Sun Kyi je v svoji prvi politični akciji poslala odprto pismo vladi z zahtevo po več parlamentarnih volitvah in kmalu nato pred Shwedagon pagodo prvič javno spregovorila tisočem ljudi. Zahtevala demokratično vlado.

Januarja je umrla njena mati, znana borka za socialne pravice in bivša burmanska ambasadorka v Indiji. Na grobu svojih staršev, ki sta svoje življenje posvetila boju za pravično državo, je prisegla, da se bo tudi ona borila do konca. Do julija v letu 1989 je nadaljevala svojo volilno kampanjo. Vztrajale je navkljub mnogim aretacijam in umorom njenih somišljenikov. Vse dokler je niso 20. julija brez sojenja zaprli. Maja naslednje leto je njena stranka, s predsednico v hišnem zaporu, z 82% zmagala na volitvah, a vladajoča hunta rezultatov ni priznala.
Dveletni hišni pripor se je zavlekel na šest let in šele leta 1995 so jo izpustili. V teh šestih letih se je zaposlila s študiranjem in telovadbo, meditacijo, obnavljanjem znanja frnacoščine, japonščine in igranjem Bacha na klavir.
Mnogokrat je poudarila da jo je to obdobje hišnega pripora naredilo še močnejšo in odločenejšo, da posveti svoje življenje Burmi.
Danes, po mnogih letih ignoriranja in preziranja Aung San Suu Kyi, so se burmanski generali začeli pogovarjati z njo o politični prihodnosti Burme. S tem so vzbudili upanje, da le obstaja pot do demokracije.
Kljub temu, da je Aung San izpuščena iz hišnega pripora, za njo še zmeraj veljajo omejitve svobode gibanja in izražanja. Ampak dokler bo živa,  bo živa vera v svobodo.

No, pa da nadaljujem z Ingino zgodbo. Zgodbo, ki se je dogajala v čudoviti pokrajini Hsipaw. Hriboviti deželi v katero s prstarim vlakom pripotuje le nekaj turistov na dan. Samo mesto Hsipaw je prašno, kavbojsko naselje ki ponuja ogled tovarne kokic in bližnjega slapu, dnevne trekinge, plovbo po reki, jutranjo tržnico kjer lahko dobite odlične bananine palačinke namočene v kondenzirano mleko. Najin cilj je bila 80 kilometrov oddaljena vasica globoko v hribih. Ker avtobusi vozijo pač takrat, ko se šoferju zljubi, sva najela džip s katerim smo osem ur plezali po luknjasti in razmočeni cesti skozi džunglo.
Džip z letnico rojsta 1969 je premogel dva sedeža, štiri zlizane gume in konstantno prdečega šoferja. Dvakrat smo nasedli na razmočenih kolesnicah, enkrat skoraj zdrsnili v prepad, dokler ni zarjavel fosil obstal sredi največjega klanca. In se ni več premaknil. Naš Prdec je začel šraufati in si brundati v brado:
» No fire gun, no fire gun.« Končno je iskra ustrelila in z mrakom smo priropotali v majhno alpsko vas. Na vrhu stoji čudovit samostan poln mladih menihov. Veselo in prav nič sramežljivo so si naju ogledovali in se glasno smejali, ko sva jih fotografirala. Peljali so naju v svoje zasebne prostore, pokazali kje spijo, kaj jejo in se na koncu še slikali z nama s svojim prastarim fotoaparatom.
Lahko bi povzela, da je Burma dežela večnih ljubezenskih zgodb in menihov. Ponavadi pošljejo starši otroke v samostane, da jim lahko omogočijo šolanje, poln krožnik in streho nad glavo. Le redki mladeniči se odločijo ostati menihi. Ko zaključijo obdobje šolanja, samostan zapustijo.
In kako so radovedni! In razgledani! Preberejo in naštudirajo vsak še tako star časopis. Prav hlepijo po informacijah iz sveta. Njihov dostop do njih je zaprt. Na internetu moraš obvladati razne obvode, tajna gesla, ki ti omogočijo uporabo hotmaila ali gmaila. Vse knjige so cenzurirane. Edine revije so zelo priljubljeni stripi z ljubezensko vsebino.
Zato so tako veseli vsakega obiskovalca, ki jih pride pogledat. Ponudijo ti čaj, rdeče banane in ogromne grenivke. Z nekaj angleškimi besedami so sposobni speljati celo debato. Ko te vprašajo od kod si, je najbolje povedati, da iz Jugoslavije. Tito je v Burmi znan model. Leta 1954 je obiskal Burmo in bil v Pyin U Lwinu, ki je le slabih 100 kilometrov oddaljen od Hsipawa.

Drugo jutro sva se odpravila na enodnevni trek do vasi, skrite globoko v hribih. Vodič, ki je sicer pregrešno lep katoliški duhovnik, naju je popeljal skozi vasi, kjer moški še zdaj cele dneve poležavajo in kadijo opij, ženske pa delajo na polju. Večina se jih preživlja s prodajo čaja. Pravijo, da je njihov najboljši v celi Burmi in ogromno ga prodajo na Kitajsko. Najprej sicer malo pogoljufajo in ga pobarvajo na rumeno, ker tak menda doseže višjo ceno na trgu. Vsi vaščani so tekli vkup, ko so naju videli prihajti proti vasi. V svojih tradicionalnih nošah so se smejali in kazali od grenkega oreščka rdeče zobe. Z velikim zanimanjem so si me ogledovali in me božali po rokah. Menda sem bila prva belopolta ženska v njihovi vasi. Jih Inge res ni nikoli obiskala?
Otroci so vreščali, ko so se videli na digitalnem fotoaparatu in za nagrado sem se lahko vozila z njihovim lesenim kolesom. Z lesenimi koluti namesto koles. Sicer je bilo nevarno jemati ovinke in na cilju se je zmeraj razletel, a smeha je bila polna cela vas. Zvecer sva se morala vrniti v vas, ker turistom ni dovoljeno spati po okoliških vaseh.

Sploh pa je bilo takrat precej nevarno, kajti v eni izmed naselbin v džungli se je zgodil grozen umor. Člani družine so se menda strašno sprli in stepli zaradi dediščine. Sovaščani so na pomoč poklicali policijo, ki pa je stvar samo poslabšala. Nervozen policaj je prijel za pištolo, takrat pa je najbolj vročeglav prepirljivec zagrabil sabljo in policaja presekal na pol. Štr-bunk. In zbežal v džunglo.
Policaji pa so uklenili celo družino, od starčkov do novorjenčkov in jih strpali v vaški zapor. Zdaj pa čakajo, da se morilec preda. Še zmeraj naj bi se potikal po okoliških neprehodnih gozdovih in predstavlja veliko nevarnost za turiste, saj bi se lahko spomnil katerega ugrabiti in izsiljevati, da spustijo familijo v zameno za belokožca.
Prav tega sem se bala drug dan, ko smo se vračali v Hsipaw in sva del poti, kjer so se na spolzki cesti nagnetli kamioni prepolni čaja, raje prepešačila. Sama sva korakala po blatni cesti pogreznjeni v hrib in se prstrašeno zdrznila vsakokrat, ko je visoko v drevesu zažvižgal papagaj.
Obisk Ingine vile v Hsipawu sva si pustila za češnjo na zadnjem dnevu. Ampak to češnjo so pred nekaj dnevi zaprli. Zagradili med visoke zidove. V njej prebiva Ingin nečak, g. Donald, ki je zelo prijazen in velikodušen gospod. Svoje goste je zmeraj pričakal ob petih s polnim vrčem čaja in neverjetno zgodbo.
Inge se je z možem Saom nastanila v tej vili, katere nekdanji blišč zmeraj bolj bledi. Le donacije turistov so omogočale najnujnejša popravila.

Kakor hitro se je Inge zaljubila v svojega moža, tako hitro je vzljubila tudi svojo novo domovino. Naučila se je shan in burmanski jezik ter se naučila njihovih šeg, navad, način oblačenja. Kaj kmalu so domačini pozabili, da je tujka. Z možem Saom sta se trudila izboljšati življenje v obubožani dežali. Sao je podaril svoja riževa polja v obdelavo kmetom, kjub temu, da je to generale silno razpištolilo. Seznanjal jih je z novimi tehnikami kmetovanja in naučil ceniti drage kamne, ki so kar posejani po celi Burmi. Nemalokrat se mi je zgodilo, da mi je kak prijazen domačin stisnil v roko nekaj rdečih kamenčkov. Ali so pravi rubini, ne vem. Pa tudi nikoli jih ne bom dala preveriti. Rad verjamem v njihovo dobroto in poštenost. Princesa Thusandi, kot so jo poimenovali v Shan jeziku, pa je medtem gradila prodnišnice, jih učila o pravilni pehrani in ustanovila trojezično šolo.

Po vojaškem probratu generala Ne Wina, leta 1962, so Saa aretirali in vrgli v zapor. Thusandi in njeni hčeri pa zaprli v hišni pripor. Naslednji dve leti se je trudila izvedeti kaj se je zgodilo z njenim možem, a počasi se je morala soočiti s kruto resnico. Da ga ne bo nikoli več nazaj.
Sam ji je že pred časom naročil da naj ga v takem primeru čaka dve leti. Če ga v tem času ne bo nazaj, naj spakira najnujneše in s puncama pobegne k staršem nazaj v Avstrijo. Da je zagotovo mrtev.
S pomočjo avstrijskega diplomata jim je uspel drzen pobeg iz Burme.
Po dveh letih životarjenja v Avstriji se je Inge odpravila nazaj v Kolorado, kjer sta bila s Saom tako zelo srečna. Začela je poučevati nemščino in se trudila, da bi se hčerki čim lažje prilagodili.
Pisanje knjige je bila zanjo velika katarza. Pred pisanjem je imela pogoste nočne more kako s hčerkama bežijo pred točo krogel, po izidu knjige pa so se more nehale.
Vse hornorarje od knjige nakazuje v sklad za pomoč burmanskim beguncem v sosednjih državah. Prav tako je ustanovila neprofitno organizacijo imenovano Burma Lifeline, ki oskrbuje s hrano, vodo in zdravili vse, ki so na begu pred Ne Winovim režimom. Nekaj milijonov se jih skriva na Tajskem in v Bangledešu.

Ko boste na tajskem otoku Kho Phanghanu naročali že peto vedro Sang Soma z limeto in Red Bullom, bodite pozorni. Obstaja namreč velika verjetnost, da vam streže eden izmed beguncev, ki so jih pretihotapili čez mejo, da skoraj zastonj delajo v restavracijah.
Šepnite jim:»Mingalaba!« in dobili boste največji nasmeh na svetu.

Zadnja novica, 1.4.2012: Mjanmarska opozicija je po zaprtju volišč po državi sporočila, da se je njihova voditeljica Aung San Su Kji prebila v parlament. Če bodo njeno izvolitev potrdile tudi mjanmarske oblasti, bo to mejnik v zgodovini te azijske države.

This slideshow requires JavaScript.