Category Archives: LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

Seksi in na robu bankrota

07 petek Jun 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 6 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Zadnjič sem vreščala, ker je bilo še 14 dni do plače, moje finančno stanje pa približno tako kot stanje Grčije. Potopljeno. Najprej sem se zaklela, da si 3 mesece ne bom kupila čisto nič. Še dobro, da tega nisem rekla na glas, ker sem že naslednji dan nujno rabila nov “eyeliner”…
Je pa res, da v mojo prisego ni bilo vključeno nakupovanje preko spleta. Saj vsi pravijo, da se to najbolj splača! A se še nisem pripravila do virtualnih obiskov štacune. Se bojim, da bom potem šopingirala 24/7 in končala še v večji buli.

Skratka, med brazilsko depilacijo sem se poskusila zamotiti s seštevanjem stroškov, ki jih imamo ženske same s sabo.
Za to, da nekdo s kolom teče za mano in mi šteje sklece, plačam vsaj 70€.
Da  mi gnezdo na glavi spravi v red in zakamuflira izdajalce let, potegnem kartico za 75€.
Za glasno tuljenje ob puljenju dlak plačam ful malo. Ker imam veze. Pa vseeno hodim še cel dan kot kavbojc po dolgi ježi.
Za pedikuro, manikuro, barvanje obrvi in nego obraza se ne spomnim več koliko. Ziher pa več kot za 2 polna tanka bencina. A če lahko avto crkljam, bom menda pocrkljala tudi svojo obraz. Saj imam samo enega, mar ne? No, samo moj manično nakupovalni ksiht je malo bolj zategnjen…
V drogerijah, kamor sem se včasih bala vstopiti, imam vse može kartice popustov, pik, nalepk, ki zbijejo ceno top šit maskare na ceno dveh navadnih. Ki prav tako naredita metle nad oči, a kaj, ko jih ne morem odstraniti s toplo vodo. Kar je res življenjskega pomena.

Potem so tu šamponi za lase in balzami. Ne velja več navaden šampon, o ne. Zdaj mora biti eno nobel sranje, po katerem me srbi glava, balzam pa je narejen na osnovi sivke, ki ubije rumen odtenek. Prosim te, Podojstršek, si že pozabila, da si se nekoč namenoma pobarvala na piščančje rumeno? No, jaz sem hotela imeti peščeno barvo, kot una ta luštna iz Melrose Placea, izpod havbe pa sem prišla živo rumena. Ko sem čez 1 mesec končno priznala napako, sem se sama pobarvala na rjavo. In zjutraj stala pred frizerjem z lasmi v odtenku živo zelene barve.

In koliko časa nam vzame skrb samo za to, da smo negovane, fit, da so nohti pobarvani tudi ob straneh in je pravi lip glos samo tisti, na katerega se ne lepijo lasje!
Če bi ves ta čas namenile branju knjig, filantropiji, pohodom v hribe, druženju z babico, kopanju na njivi, bi zagotovo prihranile ogromno denarja.
Že če bi namesto pedikure namakale noge v lavor, namesto depilacije še zmeraj uporabljale dobro staro britvico, če bi ne bile obsedene z rumenim odtenkom las in bi se še zmeraj same barvale, če bi namesto na aerobiko plele vrt, fantje na promenadi zagotovo ne bi opazili razlike.

Sploh pa naj bodo oni tiho!

Mačoti, ki bi radi ob tvojem tuljenju, da si spet brez denarja, vzeli v red tvoje finance.
Dragi pametnjakoviči, dokler se boste sami frizirali, si parkarat na leto obrili pazduhe in enkrat na teden hodili na fuzbal, o mojih financah ne boste pametovali. Ko si boste pa sami začeli barvati trepalnice, se med depilacijo z nohti držail stropa, ko bo profesionalna bojevnica bila bitko z vašimi širokimi porami in si boste žgali lase, da se bodo konice zaprle, potem se pa lahko pogovarjamo. O porah in kremah.
Ker če bi ženske dale na sebe ravno toliko kot moški, bi danes hodile po svetu sivolase, z rdečimi lici in trdimi petami. In veste kaj – vse bi bile v istem zosu.

Temu bi se reklo lojalna konkurenca. Naj zmaga najbolj pametna ali pa tista z najboljšimi geni.

Fatalna ljubezen ali samo fatalno sranje?

27 ponedeljek May 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ Oddaj komentar

Značke

, , , , , , , , , , , , ,

Zadnjič sem bila na koncertu. V prvi vrsti sem vreščala in divje ploskala. Bobnar je odlično oponašal epileptični napad, pevec je delal čudne osmice z boki, bukova očala kitarista pa so postale mokre sanje sleherne obiskovalke. In vsaj kakega obiskovalca… Ena mrha za mojim hrbtom si je drznila glasno vreščati: » Volim te! « in prisežem, da sem jo skoraj klofnila. Kako si drzne! Glasno sem jo preklinjala, dokler mi niso povedal, da je to naslov njihovega najbolj znanega komada…

Takrat sem prvič v elementu spoznala Njega, ki s svojo frulico dviga krila in reže dolge noge. Spodrezal jih je že mnogim. Se k njim vračal na pol gol v oblaku neznanega parfuma.

Se temu reče fatalna ljubezen? Ali samo fatalno sranje?

Danes je lahko biti pameten, a grem glavo stavit, da če bi vse punce, ki ta trenutek tulijo zaradi njegovih skokov v sosedovo štalo in nikakor ne razumejo, zakaj spi s telefonom pod glavo, začele pobirati podpise, bi z lahkoto ustanovile stranko »Samo mrtev moški je dober moški« in zasedle večino stolov v parlamentu.

Potem bi imeli ministrstva po imenih: Odprt fršlus, Avanture pijandure, Nategni in pobegni…
Posamezni sektorji bi bili razdeljeni na muzikante, potapljače, kajtarje, vodiče, pa še kak bi se našel. Zagotovo bi lahko vsaka našla še kak dodaten sektor predsedovanja. In  jim tako na naredile dodatno promocijo, saj veste, kako pravijo: »Vsaka reklama je dobra…« Ni hudič, da vsako žensko zanima, zakaj si bila s tako barabo. In še sama preveri v čem je fora. Saj na besedo ti ne bo verjela, da je poseksal še šepetalko v teatru, ne samo maskerke. Da ima na vsakem kontinentu vsaj eno lepotico, na katero lahko nasloni svoj usran nahrbnik. Kaj nasloni, z veseljem mu ga nese v osmi štuk. Napihne blazino, postavi šotor in sredi neurja koplje jarke okrog njega.
Sranje je, ko ga dobiš na drugi. In dejansko verjameš, da ji je med kopanjem jarkov spodrsnilo in se je nataknila nanj.
Že tisti telefon, ki ga skriva pod povštrom, z njim vestno hodi na stranišče, vse preklete ženske prijateljice, ki ti nikoli ne pogledajo v oči, bi ti morale vse povedati. Ampak ne. Rade tulimo, mečemo telefone čez balkon, z izbuljenimi očmi delamo kroge okrog bloka in kadimo kot stare lokomotive, se v lokalnih bifejih nacejamo s šnopsom… Da bi pa popokale kufre, o, to pa ne!

Tolažimo se  z izgovorom, da smo mu obljubile ljubezen in ne moremo kar tako dvigniti rok od njega. Treba ga je rešiti iz brezna zablod in skušnjav. Ponavadi je kriva mama, pa ženske, ki spotikajo ob njegovega tiča ali zatikajo ob njegov ego.

Ker ego pa imajo! Seveda ga imajo, kdo ga  ne bi imel, če se je tolikokrat zlagal, pa ga še nisi dobila zraven. Ali pa si ga in si mu s sekiro v roki vse odpustila. Koza nora!
Predstavljaj si, da prihaja cunami in moraš popokati vse najnujnejše in jo ucvreti na varno. Takrat so tudi vrečke za smeti dovolj dobre za najljubših nekaj parov čevljev, kozmetiko, računalnik in smučke. Če imaš še kaj ponosa, se mu polulaš v steklenico s toaletno vodico in tečeš, kolikor lahko s tistim njegovim velikim kipom s Papue Nove Gvineje. Ker dobro veš, da ga je 3 dni tihotapil skozi močvirje, komarje in krokodile.
Predvsem pa ponavadi ni problem v tipih kot takih. Niti niso najlepši, zagotovo niso najbolj prijazni in med seksom se ne zahvaljuješ bogu za njegovo ekselenco Tiča Ogromnega.

Problem se je posloviti od sveta, ki ga taki bizgeci predstavljajo. In ženske nevoščljivosti, ker si ti del njega, ona pa samo takrat, ko si ti pri starših na Koroškem. Veste, kaj vam povem? Večkrat me ima, da bi jih posvarila. Da ni vredno. Da je življenje s temi samovšečnimi barabami večinoma ni fino. Večinoma se spotikaš ob zlomljene bergle lastnega ega. In da na koncu ne ostanejo samo lepi spomini. Je pa res, da si ponavadi ful suha, ker te živo požre.

Takrat je čas, da ustvariš svojo pravljico, vredno tebe. Polno potovanj s prijatelji, seksi potapljaško opremo zamenjaš za pošvedran šnorkl in njegovo trobento za usnjeno minico.
Tokrat ti izbiraš ljudi, ki bodo postali del tvoje čudovite zgodbe.
Tvojega Ministrstva za fatalnost.

Kadilci smo najbolj zabavni

17 petek May 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 6 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , ,

V principu se imam za ful prijazno punco, ki rada pomaga. Šeram twite, ko koga zanima, kje se lahko kupi kokosova voda. Lajkam na fejsbuku, če to pomeni, da bo ena teta dobila paket paštete. Če vem za kako prazno stanovanje, takoj povem naprej. Kadar imam dober dan, dam svoji klošarki kak evro. Slednje za dobro karmo, vse ostalo zato, ker lahko.

Ampak nekaj me pa razkuri.
To je žicanje za čike.
Še bolj pa samoumevno prižiganje mojih cigaret.

Včasih sem imela fanta, ki je bil največji skopuh na svetu. Da sem za rojstni dan dobila rožo s pumpe, sem nekako požrla, da je bil škrtuh do sebe, se mi je zdelo pa zločinsko dejanje. Požrla bi tudi to, da je vedno kadil moje čike, ko je pa začel suvereno prazniti škatlico, ki jo je nekdo lahkoverno pustil na mizi, so mi stopili pa lasje v luft. Pa kje imaš ksiht? Kaditi tuje čike, medtem ko sam že 10 let nisi dal za rundo…Od takrat naprej dobim pike, če mi nekdo brez vprašanja jemlje cigarete iz škatle.

Poznamo več vrst kadilcev.

Prvi so rekreativni kadilci. Za moje pojme so to navadne gliste. Pridejo na žur, s sabo prinesejo steklenico poceni vina, ki so ga od sosede dobili za predlanski božič in se veselo lotijo praznenja stekelnice viskija in stegujejo kremplje po čikih. Ne razumite me narobe, ko prideš na obisk, je skoraj vse moje tvoje. Lahko si umiješ zobe z mojo zobno ščetko, lulaš mimo školjke, si na kruh namažeš še mojo masko za obraz, samo ne dotikaj se mojih čikov! Pa ne zato, ker ti jih ne bi hotela dati, temveč zato, ker jih bo potem meni zmanjkalo. Nazadnje sva s prijateljem ob 2 zjutraj med reševanjem sveta klicala taksista, da se je odpeljal na pumpo po dve škatli Marlboro. Katastrofa! Da ne omenjam kadilskega mačka…

Sledijo tisti, ki se odvajajo kaditi. Delimo jih lahko na dve množici smrduhov.
Prvi so tisti, ki se resnično odvajajo in bi jih usekala po prstih, ko se ob polnoči majejo s steklenico piva v eni in tremi prižganimi čiki v drugi roki. Strastno vlečejo in kar zelenijo od užitka, ki ga slaba vest s kolom tolče po glavi. Ti se mi v resnici smilijo. Sicer še nikoli nisem nehala kaditi in ne vem, kako trpljenje je to, a mi je nekako jasno, da če ne mislim smrtno resno, potem nima smisla zajebavati same sebe. Si na rit nakopati 100 odvečnih kilogramov in sekati glav vsem v radiju 100 kilometrov. Se ne splača. Vam povem.
Najhujše je pa to, da če nehaš kaditi, se moraš nehati družiti s svojo klapo, ker jih večina kadi. Priznajte, kadilci so daleč najbolj zabavna družba!
Predvsem zato, ker nihče ne kadi na suho, temveč dim poplakne vsaj z enim velikim špricerjem, če ne že flašo vina.

Potem pa obstajajo lažnivci, ki samo trdijo, da bodo nehali kaditi, v resnici pa samo šparajo. To so pa skopuhi smrduhi, ki kadijo na moj račun. Razkuri me, če me nekdo vsak dan fehta za čik. Ali sem dobrodelna ustanova? Potem je najboljše, da ti kupim še kosilo, zimske čevlje in plačam avionsko karto. Ker na koncu je tako, da ima on hišo v Rožni, vikend na Cresu, jaz pa šotor v Kanegri.

Najbrž me odslej nihče več ne bo upal prositi za kak cigaret. In veste kaj? Vseeno mi je! Ker se ne spomnim, da bi deljenje cigaretov spadalo pod lepe manire in kazalo na omikanost človeka.

Itak bom pa počasi nehala kaditi. In bom raje sama kakega nažicala…

ŠIFRA: Osamljen, potreben, ločen, lastna kmetija, možnost skupnega oranja.

10 petek May 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 18 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Bodimo si na jasnem, samska ženska pri 35 ne potrebuje moškega.
Sama zna zbiti vrtno uto, sestaviti pohištvo, zvrtati luknje za kuhinjske police. Če bi si pri 20 letih dala povečati joške za dolgolasega frajerja na kitari, ga zdaj niti povohala ne bi več. Odkar se trudi zdravo živeti in zna sama odpirati buteljke, niti kuharski virtuozi ne izstopajo več in jadralci s svojo mičkeno banjo v Portorožu nimajo več šans.

Jebiga, z leti se spreminjajo tudi kvalitete, ki jih ženske cenimo pri moških.

Prva je ta, da vsak doma spi doma. Brez vmesnih ogrevanj tujih postelj.

Druga so skupni interesi. Že samo ljubezen do dobrega pireja in kuhanih hrenovk je včasih dovolj. Ob lupljenjeu krompirja se lahko čisto lepo pogovorita, kak dan je za vama.
»Kako?«
»OK.«
»Kaj novega?«
»Nič.«
»Nobenega trača?«
» Ne.«
»Hmph.«
Potem se lepo skupaj zvalita na kavč in če ti ravno ne tišči nog pod rebra, se nimaš kaj pritoževati.
Ful je pa fajn, da ima pri svojih letih še vse svoje zobe in čim manj putrast vampek. Že sama senca mišice nekje v podkožju nam požene kri po žilah. Dedci, ki se lasem navkljub brijejo do golega, so pa itak težki preseratorji.

Skratka, ko v celi Sloveniji zmanjka znancev, bratov, sosedov in bivših fantov prijateljic, ki jih še ne bi poznale, na koncu obupamo.
In kaj zdaj? Kar tako po barih svaljkat se ti ne da več. Sama tja itak ne zahajaš, če pa greš v družbi prijateljic, tako vneto tiščite glave skupaj, se glasno krohotate in ste tako samozadostne, da noben dedec nima šans. Če si že drzne plačati kako pijačo, dobi sladek nasmeh in brco v rit. Klinc, take smo. Grozne.

Ko se prijateljice celo deževno nedeljo s fanti stiskajo pod kovtrom, te popade bes. Pomanjkanje močnih rok, ki bi ti odnesle smuči v klet in tebe vrgle na kuhinjski pult, je tako frustrirajoče, da se predaš.
In se pod oznako vojne tajne prijaviš na eno izmed tistih spletnih strani. Spletnih strani, ki delujejo po principu: Osamljen, potreben, ločen, lastna kmetija, možnost skupnega oranja.

Skratka, požreš ponos, si izmisliš seksi ime, recimo Diva Škorpijonka in začneš brskati za fotografijo, ker fotko Adriane Lima, ti avtomatsko zavrne. Še dobro, da imaš pri roki fotke izpred 5 let, ko si prebolela trakuljo in si v koplakah zgledala kot posmeh svojim klasičnim oblinam. Skrito za velikimi očali te res ne bo nihče spoznal.

In se začne dejtanje. Sranje je, ker se tudi oni sramujejo svojega pojavljanja na svetovnem spletu in se skrivajo za nekimi slabimi slikami. Kako naj po sliki njegovega palca, zakopanega v mivko presodim, če je večji od metra in čevapčič. Jebiga, višina je pomembna. Kaj naj sicer s svojo zbirko štiklov?
In greš na prvi randi. Izbereš si en lokalni bife, kjer te živa duša ne pozna in čakaš.

Že ko se pojavi na vratih, ti postane slabo. Bele lanene hlače, beli usnjeni natikači, beli prameni. Jezuskristus… Pa ugotoviš, da je on bolj Harekrišna. Na potovanju po Indiji je preboleval svoje sovraštvo do bivše žene, ki ga je 10 let varala in mu pustila oba otroka. Ki nujno potrebujeta mamo. Pa ti bi bila kar primerna. Dovolj si stara, najbrž tudi dovolj pametna, pa če bi se kar zmenila.
Glej stari, sej ful fajn, Indija je zakon, ampak jaz sploh nočem otrok. Sploh pa ne tujih. Pa hvala za pir.

Drug je simpatičen. Nikakor ni material za seks, je pa za kino. In na Šmarno. Prijeten, prijazen. Ampak takih imam dovolj. Po tistem, ko mi odnese smuči v klet, se moj interes zanj nekako čudežno izgubi.

Tretji pa je res model.

Teži na mojem spletnem profilu. In piše. Prosi. Nagovarja. Pa naj mu bo. Ga vprašam, kako ga bom prepoznala. Pravi, da je Ljubljančan (ali imaš registrsko vtetovirano na čelo), visok, atletski, star 38 let in da mu manjka 1 zob. 1 zob!!! Kak zob, kir zob? Nekaj muti, da ne ve točno…. Človek, pa ne moreš biti tak pujs! Takrat me pa začne matrat firbec. Se predam. Da se dobiva v fini gostilnici na kavi. Tik preden se poženem iz službe, da slučajno ne bi zamudila, ker mi gre zamujanje neskončno na jetra, mi pošlje SMS, da bo malo zamudil: ker je na Šmarni ful gužva. Ne me jebat! Brez zoba (kar predstavljam si ga brez enke), prešvican in usran!
Spremenim plan in se dobiva v kafiču na avtobusni postaji pod Šmarno. In kaj je na splošno ta obsesija s Šmarno goro? Po njen plezajo samo še obupani, samski moški? Ali samo lažejo, da skoz hodijo v hrib, da bi izpadli težki frajerji?
Že na kilometer ga prepoznam. Ko se zasmeje, se veselo zasmejem  z njim. Sicer mu ne manjka enka, pač pa dvojka. Pa človek božji, saj ne moreš hoditi po svetu brez zoba! Njemu se to ne zdi nič takega. Zobje so dragi, dokler lahko še je kotlete, nima nobene potrebe po novem zobu. Ne pozabimo, da  v službi dela s strankami…

Po hitrem postopku se spokam in skrijem. Zamenjam telefonsko številko in si prebarvam lase. Da me slučajno ne bi kdaj kje ustavil. Naknadno zvem, da je doma iz Litije, da je star 44 let in da si ni lani na kolesu zbil zoba, temveč tak hodi naokrog odkar ga poznajo. Se pravi, da ni samo škrbast, temveč tudi lažniv!

Potem sem šla še na eno kavo. S tipom, ki je pravkar prikruzal iz Indije. Bil je tako drobčken, da bi mu že en rižek zlomil nogo. Ker je od trakulje minilo že kar nekaj let, si z njim res nimam kaj pomagati. In kaj je sploh s to Indijjo? Je to ena nadgradnja Šmarne gore. Če nimaš za Indijo, greš pa na Šmarno…

Bilo je še nekaj modelov. Vsak je bil po svoje ubrisan. V soboto grem še na eno kavo. Na sliki zgleda ful dobro. A ga imam na sumu, da je zretuširal enega kitarista. Ne morem ugotoviti, kdo bi bil, ampak se mi zdi, da sem ga nekje že videla.
Mogoče je pa Slash!
Kolikor vem, ima vse zobe, radiator na trebuhu in en velik šop las… Če bo hotel, si dam še joške povečat!

Vdovci, ločenci in zeleni zajci

17 sreda Apr 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ Oddaj komentar

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Vedno nas preganjajo demoni preteklosti. In ni hujšega od njegove bivše hudičevke. Ki je vitkejša od tebe. Če so vile rojenice kadile dolge jointe in se nalivale z vodko ob tvoji zibelki, potem je bila ta vešča najbrž še manekenka. Ali pa pevka. Skratka, bejba, za katero so se vlekli jeziki po celi Čopovi. Če si bila kdaj v lajfu res prasica, dobi ona še svojo televizijsko oddajo, ti pa kvečjemu lisice na avto.

Nikoli ji ne boš segla do njenih koščenih kolen. Vsiljivka s strašnim naglasom, sočnimi kletvicami, vedno napačnimi čevlji in rumenimi prameni.
Če si res trapa in si se zatreskala v tipa, ki ima s to hudičevko še otroke, potem je najbrž čas, da si z žlico začneš rezat žile. Tu pa nimaš šans. Celo življenje bo plesal, kot bo na tolkla po bobnu. Zato razumem priajteljico, ki je vedno govorila, da ima raje vdovca, kot ločenca z otroki.

Jaz stavim na ločence brez otrok. Zagotovo so preživeli kaj hujšega od morilskih pohodov tvojih hormonov. Ne trznejo ob tvojih pasjih SMS sporočilih in se do solz nasmejejo, ko policajem sredi noči z balkona kažeš rit. Brez velikega cirkusa odnašajo smeti, ne zdi se jim logično, da sama vlačiš kufre v tretji štuk, predsem pa znajo ceniti dolga sobotna jutra, ko po stanovanju ne vlačiš seslaca in znaš biti vsaj tako kvalitetno lena, kot on.
V tem primeru imaš zagotovo največji manevrski prostor. In eno veliko hvaležnost. Ker so edino rogovje pri vas doma mačja ušesca s pripadajočim repkom in štikli, ki so samo za v posteljo.

Hudič so mladi zajci. Tisti lepi fantki v srajčkah in puloverčkih pastelnih barv. Počasi bodo na plano privlekli še mokasine, potem smo pa pečene. Vedno več se jih zvira po neudobnih stolih na mestni plaži. S prijatelji vsak večer žulijo svoj aperol špric in si ogledujejo punce. Mislim, fantje, aperol špric? Pravi dedci pijejo:
a. Stari do 18 let: bambus ali mišmaš
b. stari do 24 let: pivo
c. stari do 30: kozarec rdečega vina
d. starejši od 30 let: viski. Ali pa špricer. Ob posebnih priložnostih gintonic ali penino. Kar je v bistvu zelo gej.
Še dobro, da poznam nekaj gejev in sem v njihovi družbi deležna mnogo kozarcev dobrih penin.
Kakorkoli, tile lepi fantje ne prnesejo kritike.
Sicer sami radi ocenjujejo, da je kakšna punca: kmečka butara, mastna in mehka ali pa samo zabita. Zaradi njihove samozavesti sonce vsak dan dela ovinke, je pa res, da jih luna ne. Ker noč pokaže njihovo nemoč. In predrzne punce, ki si ne pustijo srati po glavi. Pa čeprav so malo debelčkane (kot bi to rekel on) in se ne pustijo zmesti (dokler ne srečajo pravega – na srečo to ni on).

Zajček, ki ima rad male kužke, je zaljubljen v svojo mamo, prijateljem je nevoščljiv motorja, klavirja in jadrnice. Zato mora najti punco, ki bo vse to prinesla k hiši. Pa čeprav si bo zato pustil vleči živce namesto električnih kablov in sklanjal glavo, ko bodo leteli krožniki.
Eh, slej ko prej bo zlezel v moj omiljen rajon ločencev. In če bo imel srečo, bo našel punco, ki poje več, kot on. Se glasno smeje. In resno misli skoraj vse kar reče. Predvsem tisto, da ji je od psov najljubši predvsem – položaj…

Je Argeta grešni kozel? Ali je vsega kriva Hana Suralova?

28 Četrtek Mar 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 1 komentar

Značke

, , , , , , , , , ,

Ja, je.
Argetina akcija se v ničemer ne razlikuje od preostalih marketinških akcij. S to razliko, da je očitno nekomu stopila na žulj in na njeno nesrečo, so našli klin, na katerega so jo lahko obesili.

Nekatere izmed reklam s katerimi nas bombardirajo, bi lahko cinično prevedli tudi takole:

Kako smo ženske vesele, ko lahko zamudimo v službo, ker nam je zaradi vodnega kamna crknil pralni stroj.

Kar oči se nam zasvetijo, ko lahko namakamo veliko cunjo v plavalni bazen sredi dnevne sobe. Če imamo srečo, še kakšna pegasta smrkljica z dvema kitkama stopi v lužo z našimi usnjenimi natikači. Ker midve si vse posojava. Jaz njej svojo šminko, ona meni svoje čokoladice. Največji praznik je pa otroški rojstni dan. Takrat mularija skače z gugalnice naravnost v gnojno jamo, se poliva s kavo, ugaša cigarete na čelu. Supermame staknemo glave in rešimo čelo, majice, hlače in lakoto po svetu. Vse le z eno kapljico čarobnega mehčalca. Belila. »Izginjevalca«.

Slika

Višek zabave je pa tisti teden na mesec, ko najraje nosim bele hlače. V njih se vozim s kolesom po prostranih pašnikih, skačem čez potoke, plezam na Triglav. Sploh sem vesela, če kdo leze tik pod mano in ima krasen pogled na moje mednožje. Takrat lahko vidi, da nisem samo pametna, lepa in fit, temveč se spoznam tudi na zadnjo modo vložkov. Potiskanih s travniškim cvetjem, zlatimi sončnicami ali velikimi rdečimi srci. Takih, ki dišijo po jasminu, sivki in cedri. Vonj pač izberem odvisno od počutja.

Potem so tu še slavni predstavniki perjadi, ki jih je oblikovala poljska ginekologinja. Za k baletu rada izberem dolga krilca, ki jih lahko prilepim na notranjo stran trikoja. Takrat z največjim veseljem poskakujem visoko v zrak, pot mi teče po mišičastem hrbtu, a jaz še zmeraj dišim po smreki! Ker svoje najboljše prijateljice ne upam vprašati kateri balzam uporablja, da so njeni lasje tako mehki in voljni, jo povabim s sabo na boks. V svojem tušu se pretvarjam, da sem svoj balzam pozabila in si sposodim njenega. Ko voda vidi užitek v mojih počasnih gibih še sama začne počasneje teči.
Kapljice pršijo na vse strani, jaz pa zraven tulim:« Uvaaaauuuu, kako je dober!« In vsi mislijo kakega žrebca imam v kabini. Z rokami polzim po mokrem telesu, modra senca na vekah se bajno sveti, prijateljica pa umira od smeha, ker ga ni večjega »štosa«, kot delati se norca iz bebavih reklam.

Pa ravno včeraj sem imela hud napad čiščenja. Zmeraj sem besna kadar pridem domov in je umivalnik tako poln posode, da čokolino od včeraj zjutraj še zmeraj kaplja čez umivalnik. Rože shirano tulijo v sonce, deska na stranišču je odkrita. To dobim zato, ker sem prepričana, da mora pravi dedec lulati stoje!?! Sploh, če ima bolj šibak prsni koš … Nekajkrat sem ga že lovila s ščetko za stranišče po stanovanju, ker sem se sredi noči usedla na mrzlo in mokro keramiko. Fuj!

Začnem s postiljanjem postelje, medtem ko pomivam posodo, se topi zažgano mleko na štedilniku. Vojno proti lasem v kopalnici dobim rekordno hitro, stranišče pustim za vzgojno kazen.

Potem pa moj preljubi parket … mehka krpa, olje, nogometni ščitniki za kolena, in puz puz puz po stanovanju.  In samo takrat sem mu hvaležna, ker mi ni pustil pripeljati nagačene lame iz Peruja in posušenega netopirja iz Bolivije. Že tako ali tako se mi ne da brisati prahu s polic, kaj šele, da bi obirala uši z mrtvih živali.

Proti večeru se čisto zaripla v obraz ozrem po stanovanju. No, tole je pa zdaj nečemu podobno. Veselje, ki ga občutim je …nepopisno!

Za znoret. Oprali so mi možgane. Z “izginjevalcem”.
Smrt čistoči, svoboda ima krilca!

Zdrava mera ljubosumja

26 torek Mar 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 4 Komentarjev

Značke

, , , , , , , ,

Naj se moški še tako pridušajo, da smo babe čisto zmešane in si ves čas nekaj domišljamo, vztrajno pozabljajo na ženski 6. čut. To ni tisti čut, ki nas vleče po razprodajah, vsako jutro na tehtnico in v jok, niti ne botruje slabemu bočnemu parkiranju ali peki odličnih piškotov.
Vsemu naštetemu botrujejo vaja, lenoba ali razvada.
6. čut pa nezmotljivo začuti njegov fokus na zadnjici, ki je manjša in bolj čvrsta od tvoje. Ali smo se že tukaj zaklale? Večinoma smo ženske ljubosumne na mlajše in lepše. Ali moški mečejo oči res samo za njimi? Jih nikoli ne zmeša tista, ki je bolj bistra od tebe? Tista, ki se s kolesom bolj pogumno spusti z Golovca ali tista, ki piše lepše pesmi in na njene prsi gravitacija ne deluje? Zagotovo smo alergične na tiste, ki se jim v očeh prikazujejo tiči in njen erotični naboj ubija še rože okrog nje.
Kakorkoli, na tekmico se ne da gledati, ne da bi ti slina stekla po bradi. Napad ljubosumja je kot epileptični napad. Ne moreš se ga ubraniti in vedno useka nepričakovano. Predvsem za tistega, ki mu zakoplješ nohte v hrbet.
Poznamo več stopenj vohljanja in božanja ljubosumja v smeri dlake.

  1. Vohljanje po njegovem telefonu, medtem, ko se on tušira. Včasih je bilo to še lažje in si ga lahko prebrskala medtem, ko si je privoščil jutranji ritual na stanišču. Odkar je telefon njegovo žezlo na straniščnem prestolu, moraš biti bolj hitra. In temeljita. A ko boš našla SMS, ki ga je poslal mrhi, ki si jo vedno imela na sumu:« Te že pogrešam! Nočko!«, pripiši posledice sebi. Najprej se treseš, potem jočeš, ima te, da bi ji poslala Črnogorce na vrata, potem spiješ pol litra vina in je vse še hujše. Dokler ga ne dobiš v pest, si že čisto blesava in neartikulirano groziš, on pa te poskusi prepričati z najbolj logičnim izgovorom. »Pogrešam jo zato, ker mi je dolžna keš!« »Aja, kaj pa nočko? Meni nikoli ne zaželiš nočko!« Potem je vse na tebi. Boš verjela in požrla in se šele čez leta tolkla po glavi, ker si nasedla na najbolj blesavo foro in jo kupila, ker mu nisi hotela spokat kufrov?
  2. Brskanje po njegovih telefonskih izpiskih, ki jih je lastnoročno odnesel v kanto pred blokom. Pa se tega sploh ne bi spomnila, če te ne bi enkrat po krivici obsodil ravno tega! Kako se nisem sama tega prej spomnila? Kaj pa skriva? In seveda naslednjič nasedeš in se sredi noči plaziš po kanti za smeti, smrdljive paprije skriješ v torbo in jih na skrivaj preštudiraš. Klinc, nič pametnega, odkar so maili, nimaš več šans. Samo roke ti smrdijo po pomarančnih olupkih in kavni usedlini. Fuj! Spet te je nategnil.
  3. Potem so njegovi nočni izleti s prijateljčki. Ko se ne javlja na telefon. In se z jutrom privleče domov. Brez izgovora. Smo ga pač pili. In kje si spal? Pri enih študentih. »Šit, a res misliš, da sem tako neumna?« Takrat mečeš krožnike in iščeš oster nož. Seveda si potem ti neuravnovešena, zmešana baba.

Image

Zgoraj našteti so samo prijemi, ki so delovali pred globalno digitalizacijo.
Pred kratkim sem slišala za žensko, ki je skrekala njegovo FB in gmail geslo in si kot on dopisovala z njegovimi potencialnimi skušnjavami. Kapo dol, ne samo, da je zvohala geslo, tudi prava vprašanja je postavljala in se prikopala do njihovih naslovov. Zdaj ve, kje skušnjavke živijo in jih bo ob prvi priliki z motorno žago čakala pred vrati. Zbrisala mu je njihove telefonske številke in jim poslala grozilna sporočila na FB. Iz svojega računa. Da bodo vedele s kom imajo opravka.

Eh, pa saj niso pomembni prijemi ljubosumnih žensk. Pomembno je, da tekmice navohamo na kilometer. In slej ko prej se sumi izkažejo za upravičene.

Takrat smo vsaj malo potolažene. Da nismo čisto nore.

A moški kak deci ljubosumja sprovocirajo tudi sami. Da spet vzbudijo ta divjo babo v nas. Ki se je čisto ugojila v komot razmerju in je pozabila na divji seks v liftu, ter ga ves čas klofta po prstih, ki lezejo v njen dekolte.

Bodimo si na jasnem; vsi zgoraj našteti prijemi so katastrofa. In tega se ne dela. A vseeno to vsi počnemo. Če ne drugače, pa ob poznem SMS sporočilu, zastrižemo z ušesi in skozi zobe zapojemo: »Kdo nam pa piše tako pozno?«…

Moški s pravim korakom

14 Četrtek Mar 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 23 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Izumirajo. Pregovorni lovci so sami sebi odstrelili jajca. Znanstveniki krivijo pesticide, psihologi mame, jaz pa trdim, da smo za to krive njihove prijateljice.

Ker jim vedno odnašamo riti. Z njimi se družimo, ko jim je dolgčas. Jih tolažimo, ko jim je hudo. Nosimo pomaranče, ko jim kaplja iz nosu. Pazimo, da jih amazonke ne pojedo za zajtrk in jim predstavljamo svoje prijateljice. Dokler jih ne zmanjka. Meni in njemu. Vabimo jih na žure in že od daleč zavijamo z očmi, ko za šankom koketirajo mladoletnicami. Jih zjutraj poslušamo, da se z njimi niso imeli kaj pogovarjati. In nikoli ne rečemo, »saj sem ti rekla«!

Stopicljajo na mestu v prevelikih čevljih in se spotikajo ob lastne vezalke. Me pa jih pobiramo vsakokrat, ko se prekucnejo na nos. Najbrž bi bil že čas, da jih enkrat pošteno sunemo v rit in jim povemo, kar jim gre. Da jih lahko na samotnih sprehodih po Pokljuki  kvečjemu povozi kak podivjan tekač na smučeh. Da na Nanosu lahko srečajo samo besne ženske. Da naj se že enkrat spustijo na realna tla in začnejo po njih korakati s samozavestnim korakom.

Ker moški so labilna bitja. Imajo preveč begave oči in tako obupno iščejo, da je vsaka, ki se jim nasmehne, potencialna mati njihovih otrok. Pa ni. Če bi bilo to res, bi bile branjevke vsak dan trikrat zaročene.

Čas je, da se vzamejo v roke. In začnejo oni voditi igro. Kdaj vas je kateri nazadnje povabil na nočno smučanje s Tolstega vrha? Kdaj se je on odločil namesto vas kaj boste kuhali? Kdaj so vam v obraz povedali, da so v uggicah vaše noge debele? No, rekli so mi že, da si za ta denar lahko kupim tudi čevlje! In kdaj so vas namesto na razprodaje odpeljali v striptiz bar?

Naj se vragi prestrašeni že enkrat postavijo na zadnje noge in glasno zarjovejo. Mogoče res ne bodo veš zrastli in so najvišji samo na še na koncertu Justina Bieberja. Vsaj od deklic… Lahko pa so v glavi večji. In močnejši. Samo naj si že enkrat, hudiča, upajo! Povabit pravo žensko na gin tonic. Tisto, ki si jo res želijo. In ne tisto, ki jo lahko dobijo.

Kaj pa vem, kdo je kriv. Smo ženske res tako strupene? Samozadostne in zaguljene? Zagotovo nismo. Je pa res, da smo kot psi. Zavohamo strah na kilometer in besno lajamo, ko nekdo prestrašeno spušča pogled in tako zardeva, da obstoji ves promet na Tržaški.

Moški, nehajte se zmrdovati nad brokolijem in cvetačo. Jejte vitamine, zagotovo bo po njih korak bolj strumen. No, pa saj to so vam že mame govorile. One že vedo… Sploh, če vam še pri tridesetih likajo srajce…

Včasih bi raje bila moški

13 sreda Mar 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 2 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Predvsem zato, ker bi lahko stoje lulala. Kar je absolutno boljša rešitev od vietnamskega lulanja na čučavcu po sistemu 4 bele riti v 1 vrsto. Ali pa počepanja med sprednja in zadnja vrata avtomobila sredi neskončne kolone pleha, ki že cel dan čaka v vrsti za trajekt. Kar zna biti velik problem, če imaš avto samo s tremi vrati. Da se ne spomnim na slačenje smučarskega kombinezona ali koncerta s 100.000 obiskovalci in 3 kemičnimi sekreti. Polnimi do roba in brez luči. Če imaš res srečo, lahko takrat rukne burja in obrne sekret vsaj na bok, če že ne postavi na glavo.
Prvi dokaz, da je biti ženska smrtno nevarno.

Drugi dokaz je gledanje fuzbala. Če bi jaz bila moški, bi navijala za vse možne športe. Naročena bi bila na 100 športnih programov, vsako soboto bi ležerno brala Sportske novosti in vsak večer pred spanjem prečekirala teletekst. Vse strani. Od skokov čez ograjo z neznanim konjem do tekmovanja v pitju piva.

Ženske imamo neko prirojeno toleranco do moškega poležavanja pred televizijo s pirom v roki in čohanja med nogami. Tega res nikoli nisem razumela. V čem je fora praskanja po jajcih? Po moje je to samo grda razvada. Če bi bilo praskanje po jajcih dokazano dobrodejno dejanje za moško psiho, njegovo počutje in splošno dobro, potem bi najbrž v vseh nekaj tisoč letih že pogruntali take gate, v katerih bi se moško premoženje počutilo bolj komot. Kaj pa, če za vse vojne na svetu v resnici niso krive ženske, temveč preozke spodnje hlačke? No, potem se čohajte kolikor vam je volja, da bo le svet lepši.

Če bi bila moški, bi rada bila velik moški. Rada bi imela velik nos ter kosmate prsi. Po moje morajo majhni moški vložiti veliko več dela v svoj uspeh kot visoki. Ker visoki gledajo nas svet zvrha (včasih zviška) in se jim vse težave zdijo manjše. Ne ustrašijo se nobenega nasprotnika in so vsemu kos. Pa še nihče jih ne more gledati v plešo na vrhu glave.

Če bi bila moški bi bila neustrašna. Ne bi se bala globokega morja. Deskala bi na vodi, skakala z nebotičnikov in vozila hiter motor. Najbrž bi znala speči palačinke in bi hodila na body pump. Vsak dan bi se slišala z mamo in glasno preklinjala. No, Julija Roberts in Jennifer Lopez se mi tudi v tem primeru ne bi ne bi zdeli hudi bejbi.

A tudi če bi bila moški, se ne bi strigla v Lasani. Imela bi plašč kamelje barve  in pulover s kitami. Lepo bi dišala in vozila avto z bež ledrom.

Če bi bila moški, bi najbrž bila gej.
In se ne bi rabila sama praskati po jajcih.

Zakaj je bil socializem fajn?

12 torek Mar 2013

Posted by in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 4 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , ,

Ker si lahko skočil čez mejo in edini v vasi si imel kavbojke.
Ali pa hlače na zvonec.
Ali pa je mama nabasala v stoenko teto Ivico, ki je po vseh finih trgovinah na skrivaj kopirala kroje in potem cel teden pred krajevnim praznikom šivala kot nora. Večina žensk je prišla v črnem krilu in beli bluzi, mama pa v hlačah na getsbi in jakni s podloženimi rameni. Če si hotel biti lepo oblečen, si pač rabil stoenko, domišljijo in teto Ivico.
Danes imamo globalni socializem.
To pomeni, da imamo v Sloveniji vse fine štacune, samo cunje so izpred 30 let. Vse punce v Topu, Cirkusu in podobnih klubih so enako oblečene. Kot lutke iz izložb so stlačene v enake plastične obleke iz katerih buhtijo obilne prsi. Kot mlade gejše se zibljejo v štiklih, ki jim zaradi hinavskega kopita krivijo noge na »O«.
Ob ostarelih plejbojih, obubožanih preprodajalcih avtomobilov in šoferjih šleperjev se guzijo drugje plastične lepotice v oblekah iz preteklih kolekcij avtocestnih outletov.
Nimaš kaj, tudi na sceni se pozna recesija…

V Galeriji Emporium ni strahu, da bi spet prosila vratarja, naj me nikoli več ne spusti v štacuno. Ob poplavi znižanih škorenjcev številka 45, je ponudba podobna severnokorejski. Isti modeli, iste barve, vse že videno, vse enako dolgočasno.
Šuštarski zemljevid me je peljal do Midasa, kjer so se prodajalke svaljakale med zaprašenimi policami, natlačenimi obešalniki cunj, ki so jih celo v italijanskih outletih že pred leti hoteli zažgati. Ker se ti oko ne orosi in srce ne razbija od silne želje po ropanju banke ali vsaj pošte s sekiro v roki, opaziš zlizan marmor, ki nikakor ne odseva previsokih cen ter tekočih stopnicah, ki so približno isto v formi kot kaninska vzpenjača.

Kaj se je zgodilo s šiviljami? Občutek imam, da jih bomo spet vedno bolj potrebovali. Če ne bomo hoteli hoditi po svetu v cenenih kitajskih cunjah.
Spet mi je žal, ker nisem šivlija. Ali frizerka. Ali pa avtomehanik.

Res ne razumem, zakaj so nas silili na fakultete. Nam vbijali v glavo, da znamo in zmoremo. Vse, kar zmoremo, so veliki apetiti. Po velikih stanovanjih, nobel avtomobilih, šminkah, dragih čevljih, eksotičnih potovanjih, dizajnerskih oblekah. A nihče od nas ne zna zlesti pod havbo in zamenjati zobatega jermena. Popraviti zadrge ali šofirati aviona. Saj sem vedela!
Mar bi poslušala dedka in se naučila kuhati šnops!
Očitno je alkohol edini pobeg iz sivega vskadana. Celo zimo bi v mrzli Mislinji prekuhavala gnile češplje, šnops točila v steklenice propadle Rogaške in jih uvažala na Kitajsko.
Potovala bi, obogatela, pa še vrnila Kitajcem milo za drago… Če ne drugače,  z gromozanskim koroškim mačkom!