Category Archives: PAVLA ŠVOH

Presneti pikniki

20 ponedeljek May 2013

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 2 Komentarjev

Pikniki. Upala sem, da so romantični. Na žalost so zanimivi samo tisto zadnjo uro preden padeš v alkoholizirano nezavest.
Moja popolnoma zgrešena predstava:
Miles-Aldridge-Weekend-4- Lepo pokošena travica ob počasni reki.
- Kolesi prislonjeni ob deblo visoke breze.
- Kocaksta odeja.
- Pletena košara in kristalni kozarci.
- 3 steklenice šampanjca.
- 10 različnih vrst sira.
- Obloženi kruhki z lososom, limono in svežim koprcom..
- Limonina pita.
- Orehovi rogljički.
- Sproščen klepet.
- Veliko smeha.
- Še več poljubov.
- Štetje zvezdnih utrinkov.
- Romantično ljubljenje pod milim nebom.

Žalostna resničnost:
f76aa6d08c90b4b383f3e149a3bb21ad- Igrišče za paintball.
- Poteptano blato.
- Gasilske klopi, kjer zmeraj obstaja možnost, da padeš na rit, če na drugi strani klopi kdo vstane.
- Toplo pivo in še bolj topel cviček.
- Plastični kozarci.
- V plastiko zapakiran narezan kruh.
- Paradižnik, paprika in čebula narezani na ogromne kose.
- Mehke vložene kumarice.
- Odbojka, badminton, frizbi.
- Milijon tulečih otrok z razbitimi koleni.
- Smrdljivi psi z blazno potrebo po naskakovanju mimoidočih.
- Prepoteni fantje s pivskimi trebuhi zgoraj brez.
- Tečne babe v crocs natikačih, ki lovijo otroke po drevesih.
- Tehno zelo naglas.
- Roji kot jastrebi velikih komarjev.
- Posedanje ob kresu in prepevanje partizanskih pesmi.
- Skakanje čez kres.
- Pretep dveh pijanih bratov, ki imata skupaj 200 kg, od tega eden 50, drug pa 150.
- Lulanje za prvim drevesom, kjer zmeraj obstaja možnost, da se kakšen moški polula ženski na glavo.
- Opotekanje v šotor in padanje čez vrvi in kline s katerimi je zakopan v mehko blato.
- Zbujanje z okusom mrtvega hrčka za zadnjim zobom.
- Topla in 10x prevreta radenska pri nogah.
- Kremplji tigra zapičeni v čelo.
- Presenetljivo malo oblačil na sebi.
- Grozljivo smrčanje preblizu, da bi se upala obrniti.
- Nespodobne fotografije na internetu.
- Iskanje poceni letalske karte na drug konec sveta, kjer interneta ne poznajo.

Ljubljanski švalerji, playboyi in ostali pozerji

02 nedelja Dec 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 4 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Najdete jih povsod. Ni potrebno dolgo iskati…

Še najraje se potikajo po posebnih dogodkih. Pa s tem ne mislim prižiganja lučk v stari Ljubljani ali partizanske komemoracije v Dražgošah. O, ne. Predvsem imajo radi sprejeme in prireditve, kjer so na pol gole hostese in kjer teče brezplačni alkohol iz rek v oceane. So celo tako zelo posebni, da najraje vstopajo pri zadnjih vratih. Ne zato, ker bi jim njihove oboževalke že na glavnem vhodu slekle hlače, temveč zato, ker jim tako ni potrebno plačati vstopnine.
V bistvu zmorejo iz sebe narediti najbolj želeno blagovno znamko.

Včasih so celo tako prijazni, da v ljubljanske Benteke pripeljejo svoje golobice. Vabilo izgleda takole:

Švaler (se javi po 3 mesecih molka): »Živjo, a mi lahko zrihtaš karto za Pasjo procesijo?«

Golobica: »Joj, morala bi poklicati frenda od frenda od prijatelja, mu zglancat avto in speči potico,  da dobim kako karto zastonj.«

Švaler: »Aha, potem to pomeni, da se ne rabim več sekirat? A bi mi lahko karto potem pripeljala kar domov?«

Golobica: »Ja, no, pa bom.« (V mislih že preračunava, koliko kavam se bo morala odpovedati, da bo lahko kupila orehe za potico).

Švaler: »No, lahko pa prideš pred žurom pome, bova spila enega, potem me pa lahko zapelješ do tja. Pa, prosim, obleci kako kratko krilo, visoke pete in ne pozabi na šminko.«

Golobica (Se ponosno odpoveduje zimskim škornjem): »Kdaj pa? Kam pa?«

Že nekaj časa sem prepričana, da v Ljubljani (in najbrž imajo podružnice po celem svetu), obstaja Akademija Švalerizma in manipulacije.

Vanjo sprejmejo samo moške, ki so do svojega 18 leta dokazali, da so nekaj posebnega. Prvi temelj je lepota. Absolutno morajo biti zelo brihtni.
Zmagati morajo na tekmovanjih: Kameno lice, Žlampam in preživim, Nisem bil jaz!, Sem na jeziku gor zrasel. Super je, če obvladajo vsaj en inštrument in so prebrali 50 odtenkov sive.

V četrtem letniku imajo potem usmerjeno izobraževanje, ki se loči na več smeri. Lahko izbirajo med:Milivojevičeve lažnive formule ljubezni, Freud za ženske, Kako skriti podočnjake, Nategni in pobegni itd.

Vsako leto je nekaj novih diplomantov, ki zaključijo  z odliko in se odpravijo v svet.

Njihova prva destinacija po diplomi je preverjanje znanja na študentskih žurih. Najraje izbirajo med KMŠ-jem in brucovanji po študenstkih domovih. Tam imajo neomejen nabor preprostih in iskrenih deklic s podeželja, ki jim njihova pozornost neskončno laska. In so ubogljive. Na njegovo prigovarjanje si odstrižejo lepe lase in pol štipendije zapravijo za ultra moderno pričesko pri ultra zanem frizerju, drugo polovico pa za moderne štikle in fensi sončna očala.

Ko diplomiranec opravi prvi podiplomski izpit, se odpravi med višje leteče golobice. Te se v jatah zbirajo po nobel lokalih. To pomeni, da imajo več denarja od študentk in znajo z jezikom nazaj usekat, ko jih švaler prvič pošlje po čike. A nimajo šans. Preden se zavejo, mu zjutraj pripravljajo vroč kakav in tečejo v pekarno po sveže rogljičke.

Najtežji del magisterija iz Švalerizma in manipulacije predstavljajo razočarane ženske. Vsako popoldne jih najdeš na aerobiki ali Šmarni gori. Vse so že videle in preživele že vsaj enega njihovega sošolca. Poznajo že skoraj vse prefinjene finte in laži.

To je za švalerja največji izziv.

Takrat udari na polno. Pred zmenkom naštudira njen FB profil in v avtu naštima njen zadnji youtube posnetek. Še enkrat prebere pesmi preroka Hafisa in ponovi Minatija. Z njo hodi na vse tiste imetne žure. Ji drži lase medtem, ko ona čisto nič glamurozno spi z glavo v WC školjki. Niti ne pobegne, ko mu kupi darilo za obmesečnico.

Predvsem se pa radi delajo skrivnostne. “Uuu, moja preteklost je taaako zanimiva! Tu pa tam pove, kako je žural s Stingom, bos splezal na Kilimanjaro ali pa rešil ljubimca od Billa Gatesa pred morskim psom.”

Samo ne sprašuj ga osebnih vprašanj. Ker ne boš izvedela nič. Pa ne zato, ker ne bi hotel povedati, temveč zato, ker ni kaj povedati. Kar vidiš, to dobiš. Sicer je mogoče lepo za pogledati in so ti njegove oboževalke favš, a kar naj ga imajo. Diplomiranega švalerja, ki nikoli ne bi opravil izpita iz Ljubezni. Ali pa tudi… a samo pod pogojem, da bi govoril o ljubezni do samega sebe.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika besede »švaler« ni. Ker si tega ne zaslužijo. No, ali pa zato, ker je v resnici hrvatizem. Kdo bi vedel.

Boginje in guruji seksa

06 Četrtek Sep 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 3 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , , , ,

Vsakdo je imel v življenju svojo boginjo in guruja seksa. Vsak ima nekje pod pasom skrito svojo Anito nikoli sito in vsaka svojega Dušana.
In vsak ima svojo Majo in vsaka svojega Zokija. Tista prasca v lajfu, ki te vedno znova vržeta po tleh.

Dušani se po navadi pojavijo v obdobju v prebolevanja Zokija. Prekletega ušivca, ki se ni pasel samo po domačem pašniku, temveč bi se z lahkoto uvrstil na olimpijado v preskakovanju plota in v  jahanju neznane kobile.

Moškemu pride boginja Anita nasproti, ko preboleva ledeno princeso Majo. Mrho, ki ga je na začetku začarala s svojo neodvisnostjo na koncu pa spila kri, ko je sama premalala stanovanje, si kupila boljše kolo, zaslužila trikrat več kot on in je rada hodila skakat iz aviona. Skratka, kastrirala ga je v vola, ki je na koncu obstal in samo zabodeno zijal. Od nadutega rjovenja afriškega leva je ostal perkmandelc, ki ni vedel v katero votlino bi se skril.

Kdo bi si mislil, a ravno prebolevanje prascev je trpljenje brez konca in kraja. Sonce se potuhne, svet ovije mraz ostrih nožev. Za prebolevanje prasca je portebno veliko več časa kot en letni čas. Potrebuješ vsaj štiri. Ker te na vsakega izmed njih vežejo nepozabni spomini.
Kako sta se poleti kregala na morju, ker v razbeljeni vročini nisi hotela z njim splezati na najvišji vrh Krka. Jeseni ti je vrnil, in za Dan mrtvih ni hotel s tabo na britof, kar mu je zamerila cela tvoja žlahta. Zimo sta preživela v kujanju in metanju piskrov v vrata. Spomladi ga je napadel pa seneni nahod in takrat res ni bilo nič od njega. Še avto je vozil s smučarskimi očali!
Jp, to so res čudovite stvari, ki jih je težko pozabiti. Se še spomniš, kako je vedno pihal in kihal, če stanovanje ni bilo tako čisto, da bi lahko lizal svoj priljubljeno pašteto s parketa? In kolikokrat si ga zasačila v klubu, ko bi moral biti na kondicijskih pripravah na Goričkem? No, na goričkem je že bil…

Kakorkoli, tvoje predale kmalu zapolnijo manjše hlačke, tvoje štikle zamenjajo ošpičene pete in tvoje knjige mastne modne revije. Takrat je jeba. Sledita vsaj dva letna časa, ki sta izgubljena na relaciji med praznim hladilnikom, vsemi pajzli okrog bloka, poceni cunjami, poceni vinom, poceni solarijem in dragimi prijatelji.

Potem se pa nekega brezveznega jutra zbudiš in tvoja prva misel ni, katera mu je pa danes tekla po sveže žemlje, temveč se zaveš, da si lačna! Življenja! Juhej! Tokrat se malo bolj pošteno počešeš, oblečeš kavbojke iz srednje šole, si po sto letih spet narišeš črno črto čez veke, kajti ni več bojazni, da bi hodila domov objokana in spacana do komolcev. Konec je z žalovanjem!

Takrat se zgodi. Če imaš srečo. Nekje se Dušan privleče v tvoje življenje. Guru seksa, ki te pelje boga užitkov cukat za brado. Taki vohajo svoje žrtve na daleč. Nikoli nisem pogruntala kaj točno te izda, zagotovo pa mora biti nekaj na tvojem veselju, pogumu, otresanju jezika ali pa podloženem modrcu. Jaz se ničesar ne bojim! Pojem te za zajtrk. S tvojimi grdimi čevlji vred. Pa smo tam. Pri pogumu in brezskrbnosti, ki spustita Dušana tja, kjer ni bil še nihče. Ko z nohti praskaš lošč s parketa in sosedje glasno šepetajo za tvojim hrbtom.
Guruje imam na sumu, da je njihov seksualni dotik kompenzacija za nekaj drugega, kar jim manjka. Pa ne mislim tistega… Bolj nekako »kot, recimo, slepi dobro slišijo«. Ali pa »imajo tisti z velikim nosom velike… podplate«. Mogoče se jih  ženske enostavno ne bojimo. Ne bojimo se, da se bomo zaljubile v njih in se z lahkoto obnašamo kot valkire iz filmov, kjer se Emanuella in Hans ves čas dajta dol,  a na koncu zmeraj pride vodovodar, ki mu jo odpelje v hosto.

Za ženske me ne sprašujte, vem pa, da so moški navdušeni nad nikoli sitimi Anitami. Razmerje, ki temelji samo na seksu je super stvar, mi pravijo. Ne potrebujejo šopkov rož in nedeljskih izletov na kremšnito. Anite niti ne zahtevajo ekskluzive. Vse, kar potrebujejo, imajo moški vedno s sabo.

A če prav pomislim, smo ženske nategnjene v vsakem primeru.
Pri guruju seksa imamo še mi kaj od tega, pri prascu pa vse ostale – razen nas.

Heidi Klum, Chuck Norris in poln hladilnik marmelade

08 sreda Aug 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 6 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Frederic Beigbeder pravi, da ljubezen traja 3 leta. Potem smo pa tam. Ko ni več medu, ko je seks v avtu  ostal zabetoniran v skupnih kreditih, v temeljih bajte, ki vama je požrla živce, v prikolici v Poreču in sobotnih čistilnih akcijah.
Ljubezen je šla baj baj, psa smo prodali, belo ograjo tudi,  jaz pa sem obkrožena s samskimi samičkami in vrlimi samci, ki si ližejo rane in rinejo točno v tisto njivo krompirja, v katero ne bi rabili vtikati nosu. Ali katerega koli drugega dela telesa pač…

A prav je tako. Vsak si lahko privošči 6 neumnosti, ki to takrat niso. Takrat so to edina vzpodbuda, ki te vleče naprej. Rajc. Adrenalin. Nova zgodba. Zgodba, v kateri si ti mis sveta, filmska igralka, huda mačka, izvrstna kuharica, pravljičarka, Heidi Klum in Chuck Norris v eni osebi. Takrat si nepopisan list papirja, ki je vse, kar si lahko želi. Nikakor nisi tista tečnoba, ki z mastnimi lasmi leži na kavču in piha skozi nos. Nisi zoprnica, ki preverja telefone, meče krožnike in se slači na šanku. Niti nisi cinična pizdunka, ki vztrajno najeda, teži zaradi špeha na pršutu in premalih vrečk za smeti. O, ne, kje pa!

Takrat se zgodi.
Prva napaka.
Ko si najdeš nekoga, ki je popolnoma drugačen od tvojega bivšega. Predvsem pa ima jadrnico. In na račun tiste preklete banje, se sprijazniš z njegovim podmerskim orodjem. Tako malenkostna pa menda res ne bom? No, pa si. Kmalu ti potegne, da tega pa res ne rabiš. In spakiraš še skoraj novo zobno ščetko v taško in plavaš kolikor hitro moreš.

Druga napaka.
Se zatreskaš v nekoga, ki na Facebooku zgleda kot fotomodel. Ima dober okus za superge, se klati z nahrbtnikom po svetu, ima doma konja in je oh in sploh predan naravi. Vse lepo in prav, dokler ne ugotoviš, da je ena navadna cinična baraba. Ki ima povrh vsega še čudno predstavo o seksu. Takrat mu spuliš zobe iz svojega vratu in ga zablokiraš. V telefonu, na Facebooku, spremeniš mail in kupiš alarmno napravo.

Tretja napaka.
Tale zna biti kritična. V bistvu si danes lahko vesela, če se ti sploh lahko zgodi… v službi. Ko se smiliš sodelavcu, ker cele dneve koplješ po službenih papirjih, hodiš v službo s podočnjaki do tal, vsake toliko usekaš direktnega z Metelkove in te povabi na kavo. Pa na šampus po službi. In tako on postane tvoja rama. Najboljši prijatelj, ki tako zvesto verjame, da so moški prasci, da bi si ga najraje dal odrezat. A še dobro, da si ga ni, kajti kmalu se njegova rama spremeni v njegovo posteljo. V kateri preživita nekaj dolgih vikendov. Dokler te nekega jutra ne prešine, da bi rada bila malo sama! In ga srala naokoli kot ga še nikoli nisi. Končno imaš denar, dobre cunje, hiter avto in nešteto telefonskih številk manekenov, ki hodijo spat v svilenih gatah, vse odkar so te spoznali.
In je jeba. V službi gledat kup nesreče, ki se ti zna še pasje maščevati.

Četrta napaka je prijatelj prijatelja, ki se je ravno takrat razšel s punco. Ajej, imata skupnih tem za pogovor. Drug drugemu tako dolgo bildata ego, da še sama začneta verjeti vanj in na koncu oba podležeta. Se družita, včasih celo primeta za roke, vse dokler ne ugotovita, da se nikoli ni bliskalo, da nikoli ni grmelo in da je bil seks v trdi temi zelo prijateljsko občevanje. Fuj!

Peta napaka je logična posledica četrte.
Seks, seks, seks. Tisti iz filmov brez zgodbe. Kar je za peto napako  še edino logično. Brez obveznosti. Brez ljubosumja. Brez lažnih obljub in projekcij skupne penzije.

Šesta napaka se zgodi pa takrat, ko si že prepričana, da si ven iz ta hudega. Da zdaj se ti pa res sladko šmirgla za vse. In ne rabiš nikogar. Pa ja ni lepšega, kot biti sam. Nehaš poslušati Leonarda Cohena in Toma Waitsa. Nikomur več ne pošiljaš SMS sporočil sredi noči in si vesela, ko se zbudiš sama. To je to! Planiraš potovanja s prijatelji, vikende v Zrčah, smučanje v Iranu, imaš ogromno časa za tek, kolo, plavanje, gobarjenje, začneš vkuhavati marmelado in uživaš ob kozarcu vina v blaženi tišini.
Pa jih dobiš po piskru!
Na prvem jesenskem žuru se neobremenjeno zabavaš, otresaš jezik in si spet ta glavna, če si preživela vse te kikse, si pa res kraljica sveta. Takrat pa ga zagledaš. Njegove dolge trepalnice. Krvoločni nasmeh. Polna usta neprimernih pripomb in mastnih vicev. In si misliš, bo kar bo!
Pride prvič in prinese rože. Prespi in hvali tvoje ekskluzivne-po-prvi-seks- kruhke za zajtrk. Še tvoja velika rit mu je všeč. Juhej. Dokler drugič ne zamudi 2 uri, tretjič pa za 14 dni.
Pač še ena napaka.

Zdaj bi bil pa mogoče res že čas, da te sreča pamet. In se nehaš pojat okrog kot pohoten maček ali stekla lisica.
Takrat ugotoviš, da si se z vsemi svojimi napakami tako lepo zamotila, da  ne pomisliš več na krvoločen umor bivšega, ko ga srečaš z drugo.
Vidiš, za nekaj so pa bile dobre. Vse te neslavne napake. Imaš vsaj en kup dobrih zgodb in poln hladilnik domače marmelade.

A ne pozabite, pravijo, da traja 7 let, preden pozabiš vonj bivšega. Zato kar začnite odštevati in se podajte novi, nedovoljeni napaki naproti…

Žensko vprašanje, na katero moški nikoli ne sme odgovoriti…

31 torek Jul 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 4 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , ,

“Povej mi po pravici, sem debela?”

S tem vprašanjem je treba biti previden. Komu ga postaviš in kakšen odgovor želiš. Predvsem nobena ženska, ki je količkaj pri zdravi pameti, ne želi iskrenega odgovora. To je enkrat ena.
V veliki večini pa ženske preitravajo z vreščanjem pred ogledalom.

Jaz sem pa še prav poseben kujon, ki meri svoje kilograme po kavbojkah.
Te so mi bile prav, ko sem prišla iz Indije. Ok, jih dobim čez gležnje. Tudi nekaj.
Te sem nosila pred 10 leti. Te pogojno spravim na rit, bognedaj, da se prognem. Bodo počile okrog in okrog stegen, pa bomo imeli moderne kratke hlače. Ampak to je zato, ker so bile od takrat že tolikokrat pošite, da so se v resnici skrčile za vsaj eno številko (beri: za najmanj pet dodatnih kil). Ali pa so jih palčki čez noč skupaj vzeli. Palčki in svizec sta kriva. Vsak po svoje…

Na tehtnico ne stopim. Ni šans. Vse odkar kavbojk iz Indije ne dobim čez kolena.

Jaz se vsak dan odpovedujem hrani.
Vsaj do poldneva mi rata. Se šlepam na belo kavo in čik. Potem pa se pridružim obsedenemu stanju naročanja hrane in omedlevanju od lakote. Po kosilu se slinim po pisarni in bi najraje spraskala z mize predpotopen čigumi, ki ga je tja najbrž nalepil še Demeter Bitenc (takrat je imel še svoje zobe, kar je dovolj nazoren podatek)… Potem je do večera mir. Jaz se trepljam po ramenih in sem strašno ponosna sama nase. Vse dokler ne pride čas za večerjo in z veseljem se pridružim bogato obloženi mizi. Saj bom samo en pajs. Dokler skoraj ne prigrizem v klet.

Potem pa zjutraj ponovi vajo. Kavbojke iz Indije gredo samo čez gležnje. To so eni prekleti Koroški geni, vam rečem!

Ne se spuščat vame, koliko kilogramov imam in kako zgledam. Jaz bi jih rada imela veliko manj!

In težim njemu. Ker je itak on kriv za vse. Za lakoto na svetu. Vse vojne, predvsem tisto v Siriji, kamor zdaj ne morem odpotovati za krompirjeve počitnice. Ja, predvsem to vojno mu zamerim.
Kriv si je pa popolnoma sam.
Ker na vprašanje: »Se ti zdim debela?« odgovarja vedno bolj iskreno.
Najprej, da se mu zdim krasna.
Klinc, pa krasna.
»A se ti zdi moja rit velika?«
»Ne, zdi se mi glih prav!«
»Glih prav, glih prav, to govoriš samo zato, ker sem tvoja punca!«

Potem se nekaj časa kujam in spet začnem:
» Ti, a veš, zakaj mi pa ne rečeš., da sem debela, mogoče me bo pa to motiviralo, da bi šla tečt?«
Me samo pogleda in zavije z očmi:«Na to finto, me pa ne boš dobila!«

Najhuje je po kakih žurerskih vikendih. Med nedeljsko vožnjo proti domu prisegam na vse svetnike, dajem častne Titove, da v ponedeljek pa res začnem.
Zdravo jest, manj kadit, ob večerih namesto špricerja pit vodo…
Tako je bilo včeraj. Sem mu najedala, se sama sebi strašno smilila. Ko sem se na Petrolu zagledala v oknu, sem tiho molila, da je to zagotovo tista konveksno, konkavno finta…
Če povzamem – katastrofa.

In sem najedala naprej. Pa o tem, kako so ene obsedene s svojo postavo in ful trenirajo, zagotovo nimajo v življenju pod milim nebom kaj za početi. So brez prijateljev, partnerjev, otrok… Reve pa take.

Takrat me pa pogleda:»Pa saj ti lahko pokličem osebno trenerko. Te bo malo zmerila, pa predpisala vaje…«
»Aha, saj sem vedela! Ti ves čas misliš, da sem debela! To je dokaz! Lažnivec potuhnjeni! Mene že ne bo ena merila! Že zadnjih pet let na zdravniških pregledih lažem, da ne morem na vago, ker me noga boli. In imam ful težke šraufe v roki.«

V glavnem, danes sem cel dan kuhala neke zelene zadeve, se utapljala v kumaricah in bučkah, od melone mi gre že na bruhanje. Nisem pa niti pipnila mojega ljubega sira in niti pogledala nisem kruha. Krajček, da je manjkal? Ziher je bila Nana Zaneli, jaz že ne!

Klinc, pa tak lajf, vam rečem. Vsi so šli na špricer, jaz pa tule sedim in pretapljam svoje kile v blog.

Fak, pa ful sem lačna… tole tipkanje… ziher skuri za en kos sira kalorij, mar ne?

Kdaj se špricanje šole res splača? Z gostilniškimi športi do novih zmag…

16 ponedeljek Jul 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ Oddaj komentar

Značke

, , , , , , , , , , ,

Kolikorat sem že rekla, da nas v šoli niso učili uporabnih stvari?

Kako so v šoli lahko slepo verjeli, da nas bodo vsakodnevno potrebnih veščin, naučili kar doma?
Osvajanja, kuhanja, ljubljenja in vzgoje otrok?
Edino, kar pride prav iz šolskih klopi, je prebiranje Cankarja otrokom. Zagotovo po par minutah padejo v nezavest.

Prepričana sem, da bi pri spoznavanju novih ljudi in potencialnih grelcev postelje, prav prišlo odlično igranje namiznega nogometa. Ali biljarda. Pogojno tudi ping ponga in fliperja. Vse to so luštni gostilniški športi, kjer se ob poplavi adrenalina, kar iskri od prvinskih čustev. Dva, ki sta dober tim v namiznem nogometu, bosta zagotovo dobra vozila skozi življenje. Enako tekmovalna, podobno zapita, z enakimi interesi do zabijanja večerov.

V šoli so nas učili popolnoma napačne športe. Tek, nogomet, plavanje, odbojka. Halo? Ne poznam bolj osamljenega športa od plavanja.
Ki pa ga lako nadgradiš s surfanje, vejkanje, smučanjem na vodi. Lepo telo je zagotovljeno, v kombinaciji z akrobacijami pa žanješ poglede občudovanja.

Punce, ki se vse ene zariple podijo za žog, se ob njej parkrat postavijo na glavo in namesto na gol brcajo na koš, niso posebej privlačne. Izjemoma, če si za partnerico želiš dekle, ki bo stala v golu in branila tvoje strele na gol. Dobesedno. Dvomim, da bosta prišla v drugi krog zbiževanja. Sploh, če bo ona imela čisto modre noge  in razbito koleno.

Tek? Komaj čakam, da se zapodim za mišičastim tekačem, ki v pajkicah razkriva konjsko premoženje. Prvič, po 100 metrih me lahko odnesejo na nosilih, drugič, mokre štrene las in tresoče noge niso ravno podoba, ki bi veliko obljubljala.

Odbojka bi še šla, a da bom na plaži skakala in se zaletavala v lastne joške, no, ne bo šlo.

Veliko več šans imam v gostilni.
Nežna pikica z rahlo izgubljenim pogledom, ki se tresoča postavi ob namizni nogomet in bjondasto gleda, je moškim zagotovilo za par zastonj rund piva. Ha! Malo morgen! Pošteno zagrabi ročke, se mačje premika, šiba žogo med svojimi figurami in jo zabije v nasprotnikov gol – foka! Ni moškega, ki ne bi počepnil. In z veseljem plačal njeno rumkolo.

Biljard je odličen šport za dekleta z večjim oprsjem in dolgimi nohti. Ko se zvira po mizi, kao, briga me, če mi pol joške gleda ven, ker jaz sem profesionalka, je pot do zmage res pisofkejk. Pa rečite joškom nelojalna konkurenca, če želite, mi gladko dol visi. Z leti res vedno bolj…

Tudi ping pong na žuru je kul. Ko flegma zafelšaš žogico čez mizo, se končno izplačajo vse zime, ki si jih preživela v Domu borcev in se izgoibala letečim loparjem. Tisti šentjanški gib imaš v krvi. Je ni pijače, ki bi ga utopil. Divji kriki in skoki ob zmagi so podobni rjovenju mačke, ki se goni. Ni teorije, da bi odšla domov neopažena.
Boš pa zagotovo osovražena.
Ženske te bodo prezirale, ker si nadgradila njihovo dogočasno miganje na plesišču. Kateri moški se pa še zvira po plesišču, če lahko mišice razkazuje na domačem teritoriju?

Še nasvet za punce, ki so vestno hodile v šolo: namesto novih štiklov si kupite namizni nogomet…

PMS spet dviguje svojo grdo glavo in grozi s svetovno vojno

18 ponedeljek Jun 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 3 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

PMS je zmeraj dober izgovor, ki mu ne sme ugovarjati nihče. Sploh pa ne moški, če noče spati na kavču, si naslednjih 100 let sam peglati majice in stradati ob suhem kruhu.

Najhujša je tečnoba, ki se potencira ob mnogokaterih samo ženskam znanih dejavnikih.
Med prve zagotovo sodijo preozke hlače in premalo lukenj na pasu.
»Pa od kod?«, zjutraj vreščimo, ko nam hlače lezejo v tazadnjo in prsi buhtijo iz modrca! Saj sem pred 14 dnevi tekla en krog po Tivoliju! Pa skoraj nič nisem jedla! Takrat rade pozabimo na vse šampanjce, ki smo jih spile, med prejšnjim in prihajajočim PMSem. In kos mastne pice med vijuganjem proti domu. Ampak ne, za tvojo veliko rit zagotovo ni kriv alkohol – temveč moški.
Če nimaš svojega, pa od sosede. Ali soseda. Ni važno.
Po jutranjem mrcvarjenju sostanovalca, sledi mrcvarjenje vseh udeležencev v prometu. Takrat smo ženske resnično lahko hvaležne, da nimamo kabrioleta. In jih ne dobim okrog ušes. No, vsaj jaz. Na poti v službo zagotovo srečam trop konjev, krav, koz, kretenov, idiotov in prvovrstnih barab. Stegnjen sredinec je obvezna oprema. Brez njega enostavno ne gre.
Prav pride tudi v službi. Takrat ga sicer steguješ pod mizo in v žepih ta širokih hlač, a je pravi ventil za krotenje jeze.
Ki rada preide v hudobijo. Hudobijo zvabi na plan gromozanski mozolj pod nosom. Ni šans, da ga skriješ! Pred ogledalom preklinjaš hormone in ga poskusiš čisto na rahlo zbezati na plan. Ker se prasec ne da, ti pa še manj, na koncu hodiš po pisarni  spraskana in krvava. Kot mulc, ki si z mamino britvico poskuša obriti prve brke.
Katastrofa! Nikoli nas ne izuči!
Stiskanje mozoljev, puljenje obrvi in lakiranje nohtov.
Ne samo takrat, ko PMS dviguje svojo grdo glavo. Mozolje stiskamo tudi takrat, ko o njih ni ne duha ne sluha. Vse dokler nimaš ene velike rdeče luknje sredi čela. Enako je z obrvmi. Dokler si ne uspemo populiti teh kosmatih sovražnikov, ne odnehamo. Malo tu, malo tam, na koncu si pa kot Pamela Anderson v devetdesetih. Z nohti je samo malo drugače. Lepo si jih polakiraš. Mmm, mi je ratalo! Samo še eno plast, pa bodo kot iz salona. Zjutraj imaš pa na vseh desetih odtis posteljnine.
Za znoret! In preden spraskaš vse tiste mehke plasti laka z nohtov, se ti lahko gladko zmeša!

Najbolj pa ob PMSu nastradajo tisti, ki jih imaš najraje. Krivi so za vse vojne in lakoto na svetu. Ker ti računalnik šteka in ker je zmanjkalo sladoleda. Da ne govorim o iskanju prakirnega prostora, poletni vročini in strganih natikačih. Če bi se pred enim tednom veselila posedanja na promenadi, ti tokrat stopijo lasje v zrak samo ob misli, da bi se morala spet stlačiti v nekaj seksi in ozkega. Ne da se ti pogovarjati, nos vlečeš po tleh kot smetar svojo smrdljivo kanto.

Še najhuje pa je, ko se te poloti malodušje. In jočeš ob filmu Seks v mestu, ki si ga videla že trikrat. Ko srečaš upognjeno ženico, ki prodaja rože po ulici. In ker jim je v trgovini zmanjkalo tvojih najljubših piškotov.

Takrat je vse, kar potrebuješ, en tak blog. Da si pač spihaš dušo.
Pa kak objem tudi nikoli ne škodi… In tvoje opravičilo, ker si taka mrhotino jedna. Ko boš v menopavzi, bo zagotovo vse drugače!

P.S samo še razlaga za vse tiste, ki mislijo, da je PMS kaka podkožna žival; PMS je predmenstruacijski sindrom (Premenstrual syndrome), ki se ponavadi začne en teden pred menstruacijo in se konča z njenim prihodom. Lahko pa traja tudi kako leto ali dve. Skupaj.

Vsemogočne ženske ali Lassie se vrača

24 Četrtek May 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH, ŠTIKLE & RUKZOK

≈ 1 komentar

Značke

, , , , , , , , , , , , , ,

Zagotovo je vsaka izmed nas kdaj popokala kufre, z njegovo zobno ščetko zribala wc školjko, se mu polulala v stekleničko s parfumom in odbezljala, kolikor so jo nesle noge.
A hudič je, ker je v skupnem domu pustila še vsaj polovico čevljev, kup posušenih maskar, smučarsko opremo ter ta velik nahrbtnik. Kar je barabinu dalo vedeti, da zgodba še zdaleč ni končana.

A pametna gospa mu zabije zarjavel žebelj skozi nogo in se začne po mestu sprehajati z znanim vaškim motoristom. Pred gostilno vehementno zajaha njegovo mrcino, si na ta drage pramene porine eno zblajhano kahlo in se odpravi na morje.
Zlobne jezike sicer zanima, kam bo vtaknila odseljeno polovico štiklov, a baba res gre. Na drzno potovanje do Poreča z dvema paroma kopalk in enimi šlapni.
A ne mine dan, ko ji postane žal. Ker brez svilene oblekice je samo ena izmed mnogih, ki v mestu topijo celulit pod trdim ledrom. Še kr butasto. Če mene vprašate.

Kakorkoli, te babnice imajo potem novega fanta. Ki je čudovit. Ima potetovirane roke, trenira eno izmed vzhodnjaških borilnih večin, kar je odlična podlaga za tantrični seks, ima več las kot njen bivši in najbrž kako mišico več. Vsekakor pozna vse gostilne, kjer so motoristi zaželjeni, radler in žagovinasti čevapi pa strašno poceni.

Hm. Gospa se je rahlo zaklala, mar ne? Ona bi šampanjček in lososa, tako pa vsak vikend kinka na motorju in ima čisto ožuljeno rit. Takrat ji postane rahlo žal za luksuzom, ki ji ga je nudil bivši. Kljub temu, da je z njim morala hoditi na orgelske koncerte, debatirati o Kantu in Lacanu, jesti samo zelenjavo in tu pa tam odpotovati bogu za nogo. S ta velikim nahrbtnikom. Brez koles.

In Lassie se začne vračati.
Najprej z zoprnimi komentarji. Da je on kriv, da je madam nesrečna. To ženske res obvladamo. Težit moškim, ki smo jih zapustile.
A zdaj se pa tam kr z enimi zajčicami potikaš po lokalih? A te ni sram? Cela Slovenija je videla njeno spodnjo frizuro, a si res tak cepec, da jo moraš prijeti še v roke? Aha, a zdaj boš pa doma imel žure in kadil v kuhinji? Ko sem pa jaz hotela kake prižgati, si dobil napade astme?
Ubogi moški se potem posipajo s pepelom, opravičujejo in razlagajo. Ko so res že čisto sivi v glavo, gospa prijadra nazaj. Naduta in velepomembna.
Najprej po kotih preveri, če so kje bolj blond in bolj dolgi lasje od njenih.
Pogleda v smeti, koliko praznih steklenic se valja v njih.
Če vse štima, se privoli preseliti nazaj.
On, on mora pa pred njo posipati vrtnice, ji poljubljati noge in omedlevati od sreče.

No, drage gospe, naj vam povem.
Če imate srečo, se bo to zgodilo zgolj in samo enkrat.
Ko boste želele še eno poletje preživeti same, v družbi mišičnjakov, ki so na plaži oh in sploh, na stranišču pa berejo Montignaca, potem se kar sprijaznite z ločevalno dieto za vse večne  čase.

Moški so včasih res naivni. A ločevati znajo zelo dobro.
Dvakrat ne bodo nosili tvojih kufrov nazaj v osmi štuk. Drugič jim bo popolnoma vseeno, kako žal vam je. In bodo šli s prvo sosedo na pivo. Mogoče potem celo v posteljo. Brez pike slabe vesti.
Zato drugič spakirajte vse.
Da ne boste kdaj na Krvavcu srečale kake gospodične v čudno znanem kombinezonu…
Nimaš kaj, očitno imate res dober okus. Mogoče za cunje, za moške pa skoraj zagotovo ne…

Moški prehitevajo po levi strani

14 ponedeljek May 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 3 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , , , ,

Če smo bile ženske še do pred kratkim prepričane, da držimo boga za jajca, jih vedno bolj dobivamo po piskru.
Ko smo me tlačile svoje zrele prsi v drage korzete, si kupovale male avtomobile z velikimi gumami, v službi zganjale hudiča in pol ter mamile divje mladiče, so naši vrstniki lepo tiho pripravljali veliko ofenzivo.

Govorimo o prvi generaciji ločencev, zagrizenih karieristih in vseh tistih, ki so naenkrat pogruntali, da so se iz buksljev z debelimi očali in hlačah na črto, prelevili v greha vredne samce.
Prišel je čas za maščevanje!
Nič več ne jočejo za bivšimi, ki so jih leta dolgo buzerirale. Danes se jim samo še smilijo in do njih ne čutijo niti trohice sočustvovanja. Če je bila ona v njunem razmerju oh in sploh lepotica in on ubogi sluga, je danes vse obratno.

Takrat so v družbi tiho sedeli in ji pustili, da ona šarmira, se spogleduje, on pa mora biti neskončno hvaležen, ker blagovoli iti z njim domov. Kadar so bili prav posebej pridni, so lahko zlezli pod njeno odejo, pa še to ob nedeljah in velikih praznikih.

A ni hudič, da so nekje prebrali in izračunali svojo pravo vrednost. Nič več ne sedijo s sklonjeno glavo, temveč v tistih zlizanih kavbojkah v seksi ritmu tapkajo z nogo, tresejo led v viskiju in samozavestno kažejo bele zobe.
Odkar jim ni treba v stari trenirki odnašati smeti in pred hišo vlačiti kosilnice, imajo čas za rekreacijo. Rožnik je poln nabitih mišic in testosteron spravlja leve v živalskem vrtu v ljubosumno rjovenje.
Zdaj pa mi vi povejte, zakaj bi taki plemenski biki potrebovali štrik okrog vratu?

Predvsem imajo vsi enak problem. Kako ostati samski.
Slej ko prej najdejo spremljevalke, ki jim ne grejo na živce že po nekaj dneh. Ki jim ne pošiljajo SMSov s čudnimi znaki, ki naj bi pomenili poljube. Ki ne skačejo v pogovore starejših in ne komplicirajo pri posteljnih akrobacijah.
A glej ga zlomka, na koncu se mladički zafrknejo.
Ker želijo biti pozorni. Prijazni. Nepogrešljivi.
Vstopiti hočejo pri zadnjih vratih.
Z dragim darilom. Lahko je to najnnovejši Diorjev parfum ali pa rdeča pentlja okrog vratu spodaj pa nič.

Takrat je zgodba na začetku konca.
Sam si lahko kupi še dražji parfum.
Če pa si zaželi dekle, ki mu bo golo plesalo, si bo izbral pa tako, ki ji zjutraj ne bo rabil peči jajc na oko…

Ljubljana in njeni hipsterski lokali

02 sreda May 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 5 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , ,

Dajmo najprej razčistit kdo so hipsterji: hipsterji so retro metroseksualci. Taka je formalna definicija. Ampak, kako ti vragi sploh zgledajo?
V principu so to metroseksualci s podpisom Adija Daslerja, ki se je v Braziliji poročil s Tomom Fordom, ki je rodil sina z brki. Si že predstavljate? To so tisti fantje, ki sicer nosijo privihane ovratnike polo majčk, poleg pa Ray Ban Wayfarer očala s hlačami sredi riti. Če imajo srečo, vozijo Ciao motorčke, če pa ne, pa bicikle od starega fotra. Večina izmed njih dela v oglaševanju, skoraj vsi pa skejtajo, vejkajo in bordajo…. Taki Bagole v malem, no, brez picerije na Cankovi.

In tile hipsterji se zbirajo po določenih lokalih. Kje jih najti?
Obstajajo lokali, kjer se radi dobivajo, a vsi vemo, da se te lokacije iz leta v leto spreminjajo. So kot člani tajne lože, ki ustvarja trende.

Potem pa se pojavi vprašanje: si želiš biti del njih ali bi oni brez tebe sploh ne bili to, kar si mislijo, da so? Ali jih tvoja družba dela to, kar so? Bi bili brez tebe, kmeta brez zemlje in brez polo ovratnika, sploh zanimivi?

Midva sva se odločila iti na pijačo po njihovih lokalih. Spiti v vsakem lokalu v Ljubljani točno eno pijačo. Hkrati oceniti, ali sploh poznava njihova tajna gnezda in sproti oceniti ponudbo lokalov.

Trenutno je najbolj priljubljen TOZD. Bivši Drago F. Tinta. Ki slovi po organski kavi, dobri ponudbi vin in je pač kul plejsič (po hipstersko, op.p.), kjer se zbira del ljubljanske družbe.
Kava je res kul. In muzika tudi. Po stenah imajo obešena kolesa, za katere bi najbrž marsikdo dal klepat jajca. A ker sem se odločila, da letos raje nič ne jem, kot da se ukvarjam s športom, so mi všeč, kot stenski dodatek, v principu mi pa dol visi za njih.
Natakarice so se po začetnih rdečih licih, nerodnosti, pozabljivosti in podobnih motečih momentih naučile biti – fajn punce. Simpatične, prijazne in dejansko uporabljajo mimiko telesa.
Ob njihovi ponudbi vin sem se odločila za dodaten kriterij.
Kaj mi hipsterski lokali nudijo za 3,50€?

Pri njih sem dobila belo Burjo, prijazen nasmeh, potetovirano ramo, pogled na Ljubljanico in vodo v stekleničkah, ki smo jih uporabljali v osnovni šoli ob kemijskih poskusih. Klinc, bil je pač 30. april, vsi znanci na morju in v lokalu so kraljevali naključni mimoidoči. Nekaj turistov in nekaj enakih luzerjev, kot midva, ki sva morala priti prej z morja, da sva se danes štemplala v službi.
TOZD na FB.


Turnejo od šanka do šanka sva nadaljevala v LP-ju. Glede ne obisk je lokal letos izgubil del svoje klientele. Ki se je premaknila v TOZD. Se pravi, da sva korakala nazaj v preteklost. Razen družbe, ki je tam praznovala 15. obletnico mature, nekaj fantov je dejansko imelo brke in ozke šale, je bil lokal prazen. Se pravi, da se tam dejansko dobivajo zmeraj samo širše družbe in je za en povprečen par zadnja izbira? Kaj pa vem, za 3,20€ so mi ponudili Sivi pinot Fernando. Ki beli Burji ne seže do kolen. In 4 olive. Bela burja pri njih stane 4,00€. Ali so 4 olive res vredne 0,50€?
LP na FB.


Naslednji šank je bil slavni Od Žmauca sosed pa ud brata prjatu. Lokal, kamor dolgo nisem upala stopiti. Vse dokler nisem spoznala prve družbe, ki je tam operirala in modrovala vse poletne večere. Sicer ti ob hitri kavi ponudijo tudi časopis. A kaj ti bo časopis, če kava ni fina in si kelnarji mislijo, da držijo boga za jajca, če tam strežejo?
Ta večer so bile vse mize polne. A ne dredov in jointov, temveč alpinistov, ki so razglabljali o Sfingi in kolesarjenju ob Gardskem jezeru. Jp, jutri zjutraj so krenili zdravemu življenju naproti. Ki brez jointov in snuza ni vredno vseh naporov. Se pravi, da so se vsi intelektualci preselili k Novakovim, pri Žmavcu so pa ostali samo še gorski umovalci.
Za 3,50 so mi ponudli Fructalovo viljamovko. 0,30 dcl. Raje sem se odločila za aperolspritz. Ki so mu manjkali mehurčki. In se je utopil v ledenih kockah. Za 3,50€ bi dobila tudi sendvič s poli. Če koga slučajno zanima…
Žmauc na FB.

Žmaučev šank sva raje zamenjala za znani stopnici v BiKoFeju. V LP-ju so nama prijazno namignili, da bova tam našla svoje hipsterje. Pa sva našla samo v črno oblečene visokorasle dedce z afganistanskimi rutami, ki so se slinili nad turistkami v ozkih oblekcah, in natikačih. Nad belimi nogami brez žab.
Za 3,50€ so mi natočili ginger-pelinkovec. Vrhunska izbira, če se hočeš iti domov rikverc…
Natakarji so bili najprijaznejši od vseh. Mogoče zato, ker so bili najbolj luštni in jaz do njih najbolj medena. V glavnem, dober plac. Za vse tiste s poniji. Ki imajo radi na stenah obešene superge in z mrliči poslikane sekrete brez pokrova.
BiKoFe na FB.

Zadnja postojanka je bil Dvorni bar. Kjer skoraj ne moreš falit. A mi je ratalo. Zaradi svoje cenovne omejitve. Za 3,50€ sem dobila Cabernet Sauvignon od Tilie. Sicer sem poleg pričakovala še karto za hokejsko tekmo, a menda to ni ista firma…
So bile pa najbrž olive, ki so jih šenkali, z drsališča. Ko je še Vnuk zabijal gole. Kar je bilo slabo presenečenje glede na njihove odlične tapase s kozjim sirom in tarufi.

Dvorni bar na FB.

Če me zdaj vprašate, kam grem naslednjič…

Mogoče k Mačku. Kjer imajo najbolj zoprne kelnarje, zanič kavo, na stranišču nikoli ni WC papirja, imajo pa letos eno plus točko – strežejo portofresh. Seksi poletni pijačo iz porto vina, tonika in mete.
Na kavo in dolg čvek bom šla v TOZD, na kozarec vina pa še zmeraj v Dvorni bar. Rose od Batiča in en tapas. Ali tri. Ali veste, da je cela steklenica vina manj kot 20,00€, medtem, ko je kozarec 3,20€? Računajte, se splača!

Aja, pa Zlata ribica je bila polna. Nimaš kaj, turisti so že okupirali Ljubljano.

Škoda, da ne vedo, kje strežejo najboljšo kavo in kje najboljše prigrizke.
Ali tudi nam na potovanjih zmanjka točno tistih nekaj metrov do top placa? Z brki, polo ovratniki ter domačinke z zagorelimi nogami.
Če imaš res srečo, so celo brez brk…