Od nekdaj sem bila rahlo zaljubljena v Miklavža.
Absolutno se mi zdi večji prasec od Božička in dedka Mraza. Predvsem nima tako velikega vampa in predvidevam, da pod tistim plaščem skriva hudo natrenirano telo.

V Pliberku imamo skupno obdarovanje in Miklavža zmeraj igra Hans. Sicer se zmeraj čudim, da ga otroci ne prepoznajo, ker skozi tiste svoje škrbaste zobe prav značilno šešlja. Ampak očitno se ga bojijo bolj kot parkeljni križa in imajo preveč dela z grizenjem nohtov in ponavljanja pesmic, s katerimi ga bodo prepričali, da jim bo dal nove smučke.
Najbolj se ga boji Andreas. Star je 21 let in zmeraj šklepeta z zobmi skrit za krušno pečjo. Pa saj revček ni sam kriv, da ima končane samo 4 razrede osnovne šole. Zato ima pa daleč največjo zbirko seksi revij in najbolj poflikano Ančko na celem avstrijskem Koroškem.
Ko je bil star 18 let ga je Hans vprašal, če bi igral parkeljna, ker si je njegova žena Lena zlomila roko, ko mu je šraufala traktor.
Andreas je skoraj iz kože skočil od veselja. V gostilni je bil najbolj glasen in naenkrat je njegovo življenje dobilo smisel.
Zmenila sta se, da se dobita v Hansovi štali in se oblečeta.
Andreas je 5. decembra previdno pokukal v štalo:” Hans, kje si?”
Vse je bilo tiho.
Počasi je stopicljal proti svinjski ogradi:” Haaans?”
Še zmeraj je vse tiho.
Andreas počasi pokuka skozi vrata h kravam in takrat…Iz teme se proti njemu stegne belo orokavičena roka in reče:” Pridi, otrok moj.”
Iz štale se je slišal samo huronski krik in neroden tek Andreasa, ki je bežal kolikor so ga veliki podplati nesli.

Še danes ga prepričujemo, da Miklavž v resnici ne obstaja. Pa si ne da reči. Glede na to, da je do lani verjel v Zobno vilo in prevideval, da si Hans nalašč puli zobe, da ima za nov kombajn, bo najbrž v Miklavža verjel za zmeraj.
Ubogi revež, kako je trpel, ko smo v Pliberku imeli festival parkeljnov.
Menda so ga videli, kako si je na hrbet oprtal Ančko, zajahal svoj moped in oddirkal iz Pliberka. A na njegovo največjo nesrečo, so se takrat mimo pripeljali Red Parkeljs in ko so videli golo babo na motorju, takoj obrnili in se pognali za njim.

Do danes ga še nismo videli. Se pa govori, da se je za svojo Ančko boril kot lev in jo še danes flika in prav previdno pumpa…

Včeraj sem praznovala rojstni dan.
Povabila sem pol Pliberka in še nekaj žlahte iz Dravograda. Tete Dore izjemoma ni bilo, ker je ne spustijo več iz sobe. Zadnjič so jo dobili, ko je eksala antrfriz.

Cel vikend sem pekla štrudle in potice, Dolf je pri Hartwegarci nabavil rum in šampanjec pa malo brezalkoholnega piva za najina sinova. In borovničke za svakinji. Če bosta sploh obe prišli.

Na terasi za hišo sem lepo prištimala mizice in stole, zmešala bovlo in narezala potico.
Sosedje so se cel dopoldan čudno plazili okrog naše hiše, enkrat sem Herto skoraj z valjarjem po glavi mahnila, ko jo je prineslo mimo mojega kuhinjskega okna.
Ura je bila že poldne in nikogar ni bilo na mojo bovlo. Z Dolfom sma se že pošteno nabiksana smejala, jaz sem hodila na skrivaj kaditi v drvarnico in naenkrat se po cesti zasliši grozen hrup.
Skoraj sem pogoltnila čik, ko je pred drvarnico zatrobilo. Previdno sem pogledala ven in takoj mi je bilo žal…
Pred drvarnico je stala ogromna kosilnica. Skoraj traktor.
Takoj mi je bilo jasno. Dolf…. Vprašali so ga kaj naj mi kupijo in on jim je najbrž svetoval darilo, ki si ga on želi.
Tako sem že dobila lovsko puško, celo pločevinko XXL črvov, od sinov pa plakat skupine Aerosmith. In ojačevalec.

Grozno veselo sem se smejala in tiho preklinjala samo sebe zakaj nisem dala malo odvajal v potico.

Takrat so prišli pa moji vnučki. Z očkoma. In vešči.
Najmlajši se je čudno zvijal in komaj zadrževal smeh. Naenkrat mu je iz hlačnice pokukala – oranžna muca. S pentljo okrog vratu. Za mene!
Takoj me je opraskala in se divje pihajoča skrila v krošnjo naše breze. Pa svoji tašči sem ji dala ime Johanca. Ista barva las in enak karakter.
Ob ene petih popoldan je večina gostov plesala limbo, svakinji sta si žugali z umetnimi nohti:” Ti boš meni govorila, da se azaleje zaliva vsak drugi dan! Edina rastlina, ki tebi poganja je plesen v hladilniku!”
Pustila sem ju da sta se zabavali in šla iskat vnuke.
Za živo mejo sem slišala pritajen krohot in čofotanje.
Uboga Johanca je v mojem čebru z bovlo morala plavati kravl, hudički so pa navijali.
Vsem sem navila ušesa in jih za kazen poslala sedet k mamam, sama pa sem Johanco stuširala in srce se mi je paralo, ko sem videla kako pijano jo je zanašalo sem in tja čez travnik, dokler ni prišla do našega župnika in mu pobruhala čevljev.

Noč je padla, komarji so šli v napad in počasi so se moji preljubi gostje odmajali domov.
Johanca je glasno smrčala v viseči mreži, Dolf je spal na kavču…
Slekla sem svoj zakmašni firtuh, si na glavo poveznila Dolfovo motoristično čelado in zakurblala kosilnico.
Kolikor se je dalo močno sem pritisnila na plin in odropotala po glavni cesti skozi Pliberk. Pred hišo vsakega, ki je prispeval za moje darilo sem glasno potrobila in odropotala dalje.
Bodo že videli!
Celo leto že ponavljam, da si želim jacuzzi na terasi. Oni mi kupijo pa kosilnico.
V nedeljo zjutraj bom obhod ponovila. Navsezgodaj zjutraj. Pa po vsaki vaški veselici in obvezno za Božič in Silvestrovo.

Odločila sem se, da bom bogata.
Poln kufer imam tega, da živim iz meseca v mesec.
Da poleti pomagam sosedom pobirat kumarce in jagode. “Jo, tante, malu balj na paskok!”.
Fašisti…
Ponavadi imam potem tisti štrajfn čez hrbet še vse do božiča. Od kopalk, ne od štrika.
Dolf celo penzijo zagoni za svoj črve in mešanico za kosilnico. Da ne boste mislili, da zdaj kosi okrog po vasi raznim vdovam in prispeva v skupno blagajno. O, ne. Udeležuje se hitrostnih dirk okrog Fakker Seeja. Večina jih dirka s sfriziranimi motorji, avtomatiki, naš Dolf pa ves en važen v motoristični čeladi in plavalnih špeglih sedi na MOJI kosilnici in žge okrog jezera.

Poln kufer imam njega in poln kufer imam svojih starih galoš. Hočem pelc mantel.
Na banki sem se že zmenila za posojilo. Da ga nabavim. To bo zgolj naložba.

Mogoče ne veste, a tudi v Avstriji so sprejeli protikadilski zakon. Zaradi tega jih je veliko nehalo kaditi, veliko smrduhov pa stoji pod napušči naše slavne oberkrajnerske arhitekture. Cepetajo na mestu, medtem ko jim iz žleba za hrbtom teče deževnica naravnost pod noge. Z tresočimi prsti komaj držijo čik in si ga včasih pomotoma namesto v usta vtaknejo v nos.
Me prav zanima kako bi kelnarji pogledali, če bi v kavarni dala cigaret na krožnik, vzela nož in vilice, ga lepo počasi rezala na majhne koščke in ga z užitkom – požrla?
No, kakorkoli, dokler ne bodo izumili cigaret za jest ( brez kalorij, prosim!), bodo kadilci celo zimo šklepetali pred gostilnami, diskotekami, teatri…

Tu pridem pa jaz na štih! In moje podjetje “Rent a bunda”.
Čakala bom pred gostilno in vsakemu, ki bo šel na čik posodila bundo. Al pa pelc mantel. Kar bo kdo hotel. Lahko tudi smučarski kombinezon. Po dogovoru lahko tudi marelo držim. Pa rokavice posodim. Tople. Direktno izza modrca. Vse za 1 € na 1 čik.

Mislite, da bi šlo?

Ta teden imam satane na počitnicah. Pri nas jim rečejo krompirjeve počitnice, a krompir smo pobrali že pred 2 mesecema.

Najbrž oni na Dunaju štejejo za krompirjev teden tisti teden, ko jim v Spar pripeljejo opran in na pol olupljen krompir.
Da ne govorim o Slovencih, ki krompir pobirajo še en teden kasneje….
Bebci.

No, v glavnem, če so že krompirjeve počitnice, je bilo treba mulce odpeljat pobirat krompir.
Oblekla sem jih v take luštne male bandurce, ker so itak zmeraj usrani do vrh glave.
Pograbila sem motiko, eno košaro in smo šil.

Vsi eni smrkavi so tacali po predolgih hlačnicah in vlekli smrklje po cesti. Potem so pogruntali največji žur stoletja in sicer “Jaz-stopim-ti-telebneš”.
Najstarejši je hodil za ta malima in jim vztrajno hodil po hlačnicah. Vsakokrat, ko jima je stopil na hlače sta tamala dva padla na nos. Najprej sta se cmerila, potem sta se mu pa obesila za nogi in ga pošteno ugriznila v koščena bedra. Komaj sem jih vlekla narazen.

Na njivi so najprej brcali kamenje, potem brcali kamenje eden v drugega, na koncu so se pa spet vsi trije drli kot jesiharji, ker sem jih za ušesa.

Z motiko sem grebla po zamrznjeni zemlji in iskala krompirje, ki smo jih septembra pozabili pobrati. Naj otroci vidijo, da pomfri ne raste na drevesih v črni Afriki. Vijoličaste krave jim bom iz glave zbila pozimi, ko bomo šli smučat in bomo jodlali po pašnikih.
Nekaj krompirjev sem nagrebla in jih prisilila, da so jih pobrali in zmetali v košaro.
Jaz sem spredaj kopala, oni pa naj bi pobirali. Naenkrat slišim navdušen smeh in takoj zatem krčevit jok. Ta starejši je našel gnil krompir in ga zabrisal tamalemu v glavo.
Fuuuj. Potem je drug tamali našel še en gnil krompir in začelo se je vsesplošno obmetavanje.

Brigajo me krompirjeve počitnice! Naj se na Dunaju bajžijo s poučevanjem.
Jaz se predam. jaz sem njihova Omi in moja dolžnost je, da jih razvajam.
Odpeljala sem jih v McDonaldsa in jim zelo strogo razložila, da so hamburgeji v bistvu zmleti ponošeni športni copati in da kokakola v Ameriki teče iz pipe namesto vode. Zdaj si blazno želijo iti na počitnice k drugi babici, ki ima v Miamiju vilo na obali.
Pa naj se ona ukvarja z njimi.
Samo še eno lekcijo iz angleščine jim dam, potem me pa zanima kako bo…
Recimo v smislu… dobro jutro-helou, krejzi old fard…

P.S. Zgornja slika je samo in zgolj simbolična….

Od prejšnjega tedna naprej, naš poštar najbrž verjame tudi v prikazni. Kdo mu je pa kriv, da zvoni pri nas doma navsezgodaj. Najprej je zavreščal, ko je zagledal Dolfa z mrežico na glavi, potem skočil tri korake nazaj, ko je zagledal mene z viklerji na glavi. Takoj sem ga nadrla, da ne bom kupila novega koledarja z  golimi slikami pliberških gasilcev. Še od lani me preganja slika prvega vodarja in njegovega uvelega tiča.

Potem je pa le privlekel ven priporočeno pismo zame. Iz inozemstva! Pisala mi je sestrična iz Dravograda.
Od firbca me je skoraj razgnalo!
Hitro sem si vlekla viklerje z glave in preklinjala Herto, ki mi jih je podarila. Odkar njenemu Francu njegov Franček dela sramoto, sta se odločila za bolj poduhovljen način življenja. Ona se je nehala navijat in izgleda, kot bi imela na glavi staro metlo, Franc pa pije samo še hrastove korenine namočene v šnops. To je menda prvi korak proti spoznavanju tantričnega seksa. Herta je namreč v našem časopisu Grusse und Kusse aus Pliberk prebrala, da s popolno predanostjo lahko doseže kraljevske orgazme brez seksa. Kolikor vem, kraljevskega orgazma še ni doživela, vem pa, da jo je od sedenja po turško, pošteno usekalo v križu.

Hitro sem strgala z rjavim selotejpom zalimano kuverto. Meine liebe, sem si mislila, tole bo pa neka strašna skrivnost. Začela sem brati in čisto po poštarsko zavreščala. Sestrična se želi preseliti v Pliberk! Ker ji grozi gotova smrt. Išče jo namreč slovenska obveščevalna in pol črnogorske mafije.
Sestrična je sicer vedno bila na meji. Zmerjala je vse po  vrsti, švercala Alvorado kavo čez mejo in enkrat so jo lovili naši žandarji, ker jo je Drava na srfu odnesla čez mejo. Ampak, da bo končala tako, si pa nisem mislila.

Ji je pa očitno pred kratkim nekdo stopil na jezik, ki ga je tako rada otresala.

Prvega je dobila penzijo in si šla kupiti novo zimsko bundo in fajn podložene galoše. Pride domov, se gleda v ogledalo, vrti, gleda z leve in desne, ter je zelo zadovoljna z nakupom. Potem pa začne razmišljati, da je do nedeljske maše še dolga. Ona pa nove cunje! Le kam bi se lahko šla pokazati… Takrat se spomni, da je v domu za ostarele zmeraj kak kandidat, ki ji ne more pobegniti.
Lepo je krevsljala čez trg, se zelo počasi sprehodila mimo doma za ostarele in žalostno ugotovila, da vsi gledajo špansko nadaljevanko in nihče zdolgočaseno ne bulji skozi okno. Zato je sprehod potegnila še do župnika, ki pa si je prav tako brisal solze ob španski limonadi. Jebelacesta, si je mislila in šla pogledat še na pošto.

Takrat pa vidi, da je pred Kulturnim domom cela štala. Milijon dobrih avtomobilov, dom pa poka po šivih. Kako si drznejo! Kulturni dom je z golimi rokami zgradila ona! Ona ga pometa, zaliva rože in vleče mulce za ušesa, kadar z bicikli skačejo čez sveče prižgane neznanim talcem.

Tisti trenutek je pozabila na novo bundo, važno zakorakala mimo unih pingvinov in glasno pkrikrumpala v dvorano. Takrat je šele popenila!
Na njenem odru je stal oni politik, Janša. On! Na njenem odru!
Najprej je sploh nihče ni vprašal, če si lahko sposodijo dvorano, očitno ji je nekdo ukradel ključ in povabil tega hinavca! Vsi vaščani so zravnano sedeli in mu ploskali, župan se je slinil po bradi, Janša pa je bliskal s svojimi belimi zobmi. Sestrična ga je še nekaj časa poslušala, potem pa se glasno odhrkala in mu povedala svoje.
Da je pravzaprav pri njej doma in jo res zanima, če bo tokrat on pometel dvorano ter da iskreno upa, da njegove gorile ne lulajo mimo sekreta. Ker ona že ne misli pomivat za njimi!
Poleg tega, bo pa ona volila  tega lepotca, ki ga je na televiziji gledala do zdaj. Da sicer mu ne bi škodilo, če bi imel poleg sebe še kake možake s šolami, je pa v principu grozno fajn dec. On vsaj ima lase in zna lepo pozdraviti. Spoštuje starejše in je pred leti njej osebno obljubil novo dvorano za ping pong. Ona ga sicer ne igra, bi pa v dvorani lahko imeli tečaje polke.

Še preden mu je nehala jezlati, so jo že prijele štiri gorile in jo odnesle ven. Zunaj je vsakemu eno primazala, potem pa urno odšepala domov. Skrila se je v klet med vložene kumarice in marmelado, ter mi napisala tole pismo. Da pride k živet k nam. Ker če je ne bodo ubili, se bo pa sama, če jo bo naslednja 4 leta komandiral tak postopač.

Bohazija!
Komaj smo se znebili Haiderja, zdaj pride k nam pa njegova sestrična. Kaj sestrična, Haider je bil proti njej navaden pudelj.

Da ne boste mislili, da sem celo življenje stara in nimam celo življenje s tramovi podprtih jošk.
Včasih sem bila prav dobra baba.
Vprašajte Dolfa, če mi ne verjamete.
Ko sem bila še najstnica sem na travniku ob glavni cesti proti Dravogradu grabila seno. Oblečena v kratke hlačke in modrček. In gumijaste škornje.
Ob cesti se je ustavil bleščeč avto, iz njega pa je stopil najbolj rjav moški z najbolj belimi prameni kar sem jih v življenju videla. Povabil me je v Dravograd. Na manekenski tečaj. Menda sem mu bila strašno seksi, sploh pa je dol padel na moje podrezovanje.
In sem šla.
Po eni temačni stari gostilni smo korakale gor in dol v maminih visokih petah in nosile knjige na glavi. Meni se je zdelo, da sem ful dobra in sem super migala z ritjo. Takrat pa se odprejo vrata in notri stopi ena mrha v krznenem plašču. Kot ena prekleta fatalka je zakorakala na sredino, se postavila v seksi pozo in vrgla plašč po tleh. Spodaj je imela samo spodnje perilo in samostoječe štumfe. “Prekleta Anka!” se je slišalo šepetanje ostalih tečajnic.
Ritensko sem se pomikala proti vratom, sproti pobrala firtuh, se pognala skozi vrata in hitro odbiciklirala nazaj čez mejo.
Čez slab mesec smo se babe odpravile na morje. Same hude mačke. Mame so nam doma zašile enodelne kopalke, v Celovcu smo nabavile velikanska očala in gumijaste natikače za v vodo. Herta je od očeta izprosila čisto novega fičkota in smo šle. Važno smo kadile po poti, se nalivale z 24% Strohom in delale načrte kako bomo osvajale Oliverja Dragojeviča, če že ne Nina Robiča.
Naenkrat pa mimo nas švigne rdeč kabriolet, notri pa en znan ksiht, ki se je odpiral in kazal ravne bele čekane. Med čekane je nalival šampanjec in vtikal cigaretšpic.
“Prekleta Anka!”
Spet nas je prehitela.

Zadnjič sem jo srečala na Peci in vam povem, da je prav tako gubasta kot jaz, lase ima bolj scefrane od trajne, bele čekane ima pa še zmeraj. Prekleta kuzla.

Danes sem pa res besna.

Dolf me je že zjutraj zbudil v malo-pod –uvelo-zadnjico-odrezanih-poročnih-hlačah. Strašno je namreč ponosen, da je v pasu še zmeraj tako ozek, kot je bil pred 30 leti na najini poroki. Vsi dobro vemo, da kratke hlače na črto pašejo samo Melaniji Trump, pa še ona jih nosi z visokimi petami, ne pa enemu staremu bizgecu, ki jih rad kombinira z gumijastimi pantoflni.

Komaj sem mu jih zvlekla z riti, on pa je to razumel kot namigovanje in sem ga potem z velikimi mukami zbrcala skozi vrata. Penzionisti pa res ne moremo seksati sredi belega dne. In to še v petek! Mi seksamo samo ob nedeljah pred mašo in ob velikih praznikih. Kamor Marijino vnebovzetje ne šteje!

Ta teden jaz kuham kavo za sosede.
Herta ponavadi zjutraj že stoji na moji terasi in puli suhe pelargonije iz lončkov. Jo imam na sumu, da popuka še pol zdravih, ker jo daje favšija. Letos sem jo namreč premagala v tekmovanju za najlepši gank. Nikoli ne bom priznala, da sem rože zalivala s piščančjo gnojnico. Dolfa sem nasrala, da ga je šel ponoči krast na kurjo farmo. In potem se je ponoči plazil po vasi z mlečnimi kanglami polnimi kurjega dreka. Za vsak slučaj. Če ga kdo sreča, lahko reče, da je šel po sveže mleko. Kot, da kdo ponoči molze krave….

Kakorkoli, sedeli sva tam vsaka v svojem firtuhu in pili alvorada kafe. Z mlekom in kapljico domačega šnopsa. Pa naju gledam in se čudim. Kje , hudiča, najdeva tako grde firtuhe?

Moj je zenf zelen z oranžnimi rožami, njen pa zelen frotirast z velikimi žepi. Pri najinih obeh toaletah so edino tisi žepi fajn. V njih lahko skrijeva škatlo čikov in vžigalnik.

Resno razmišljam, da bi naše babe iz radioamamterskega društva prepričala, da bi začele šivat firtuhe. Take seksi in lepe. Svetlo modre z belimi črtami, fajn telirane in z velikimi košaricami. Tudi to mi ni jasno. Včasih sem imela take čvrste prsi, danes imam pa ene mlečne kangle.

Kakorkoli, jaz verjamem v svoj poslovni načrt.

Šivale bomo seksi firtuhe in ni hudič, da ne bi imele biznisa. Ker pri Hartvegarci prodajajo samo še sintetične made in China, ki se vžgejo, če se preveč približaš štedilniku. Kdo bi si mislil, da so Kitajke take feministke!

Lahko bi jih razdelile po sklopih: poročni firtuhi (iz starih zaves), nedeljski firtuhi (beli s črno kravato), firtuhi za pobirat krompir v barvi majskega hrošča, firtuhi za pobiranje kumaric bi imeli velike rumene rože… Lepo bi se zlile z okolico in nas dedci sploh ne bi našli, ko bi jim mogle pomagati loviti purana po dvorišču ali pa mu zamenjati verigo na kosilnici.

Če zaprem oči, že vidm v Top Shopu posebne police z našimi izdelki »Made by Tante aus Pliberk« Pha, pa Kate Moss in njena kolekcija!

Čeprav tudi njen obleke niso za kam drugam, kot za na njivo…

Najprej naj povem, da sem izpit za avto naredila pred 30 leti. Od takrat se nisem niti enkrat zaletela.
Ja, pred tem sem imela velike probleme z dajanjem v rikverc. Dvakrat sem se pomotoma zaletela v svinjak za hišo, enkrat pa mi je avto ritensko spolzel v gnojno jamo. Še sreča, da smo imeli pri hiši močan traktor, ki je moj topolino potegnil iz dreka. Kljub temu, da sem celega razstavila in ga luftala celo poletje, je še zmeraj smrdel kot kuga.
Sredi najhujše zime, ko nisi čutil niti svojega nosu, kaj šele kaj vohal, sem ga prodala in še nekaj naslednjih nedelj molila, da me ne bo prišel kdo prebunkat.
Potem, ko sem spoznala vse skrivnosti prestavne ročice, je šlo ko šus.

Ampak zdaj me je pa Haider zafrknil. Sredi Pliberka je postavil krožni promet in moram priznati, da je tisti kupček rož sredi ceste postal moja njahujša nočna mora.

Sredi noči sem vstala, zvlekla Dolfa v pidžami v avto in šla na probenfar. Še preden sem speljala izpred hiše, je Dolf že sladko smrčal. Pripeljala sem do krožnega prometa in razmišljala. Kam zdaj? Levo? Desno? Dolf je še zmeraj kinkal in mrežica za kodre mu je spolzela do nosu.
Zaupala sem svojemu instinktu in lepo zavila levo. Juhu! Avto se je držal ceste in zmeraj bolj sem tiščala na gas. Naenkrat so se za mano posvetile še ene luči in eden za drugim sva šibala v krogu. Gume moje bolhice so zmeraj bolj cvilile, njegove pa tudi. Ampak tisti za mano je moral imeti en strašno nobel avto, ker so mu kljub temu, da še ni bil božič, na strehi svetile pisane lučke.
Naredila sva še nekaj krogov, potem pa sem obstala na strani in stopila ven, da nočnemu kameradu čestitam za odlično odpeljane kroge.
On je pa skočil ven, mi nataknil lisice in se drl, če ga imam za norca.
” Ja, majne libe,” sem rekla:” Ka pa taj? A sem Haiderju znucala rondo?”
Prepričana sem namreč bila, da je to Haiderjeva tajna Polizei, ker sem ga zmerjala, ko je pred našo bajto izpulil slovensko tablo za Pliberk in je ostal samo še Bleiburg.

Takrat se je pa zbudil še Dolf in tajnemu policaju začel groziti. Po moje ga policaj ni ravno resno jemal, ker Dolfa v šlafroku in z mrežo na glavi res ne moreš resno jemati.

Ko sem ju gledala in poslušala kako sta se zmerjala, sem morala planiti v smeh. Policaj me je gledal, kot da se mi je zmešalo. Potem se je pa še njemu začelo kolcati in na koncu sva se oba režala kot nora.
Dolfu sicer še zmeraj ni bilo smešno in zeblo ga je v noge, jaz pa sem mislila, da mi bo kar ušlo.

S policajem sva se nato končno zmenila v čem je fora. Dal mi je roko in mi pokazala kako se zvozi rondo. Glih kontra.
Potem sem ga hotela nažicati, da bi mi pustil peljati policijski avto s prižganimi lučkami in sireno.
” Tante, kajn zajebavn vi z mano! Ih dobro vedeti, da vi s kosilnico vsako nedeljo po Pliberku grozen štau delati. Naj vam, bo, ker ste faca, samo kajn zajebavn!”

Pa naj še kdo reče, da policaji niso face!

Ko bi vi vedeli kak dolgčas je pri nas doma.
Vnuki so bili na počitnicah že julija. Zoprne male pošasti, ki jih sinova žena niti približno ne zna vzgajati. Koliko živcev so mi tile naši turbo palčki na skirojih požrli.
Najprej so s škarjicami za nohte vsem tulipanom sosede Herte porezali cvetove. Cak, cak, cak.
Ko je Herta začela vreščati na njih, so jo pa gledali z velikimi modrimi očmi polnimi strahu, presenečenja in debelih solz.
Za kazen so mogli očistiti zajčnik sosede Herte. Ponoči so vsi po vrsti bruhali, ker so se v zajčniku skoraj dobesedno nažrli smradu dreka mladih zajcev.
Se pravi, da sem bila v bistvu kaznovana jaz, ker sem celo noč menjala rjuhe in jim tiščala glave v straniščno školjko. Še sreča, da imajo tako majhne, da so lahko bruhali vsi naenkrat.
Potem so cel dan ležali v postelji, jaz sem jim pa stregla. Sladoled, palačinke z nutello, pire krompir in špinačo. Celo ananas sem jim olupila, narezala na majhne koščke in jim jih nosila v usta medtem, ko so gledali Shreka na DVD-ju.
Tretji dan so Dolfa tako dolgo vlekli za rokav, da jih je odpeljal na ribarjenje na Fakker See. Ampak satanom je bilo premalo metanje trneka z obale. O, ne, Dolf je najel čoln, da bi lovili na sredini jezera. Mulce je lepo naložil na čoln, potem pa sam stopil nanj…čoln se je odmaknil od pomola…Dolf pa z eno nogo na pomolu, z drugo pa na čolnu je čofnil direktno na hrbet v vodo. Mulci so menda navdušeno tulil medtem, ko je ubogi Dolf lovil cokle, ki so počasi priplavale na površje. Klobuk je bil pa čisto fuč.

Da vam ne povem kako je bilo med zimskimi počitnicami, ko so se mi vsi trije zjutraj odtihotapili iz hiše.
Poštar mi je prinesel penzijo in me zelo vljudno vprašal, če otrok ne zebe.
“Pa saj kurimo,” sem mu začudena odgovorila.
Takrat mi je šele povedal, da jih je srečal za vogalom…v predpasniku sem se pognala po poledeneli cesti in jih videla kako so lepo v račjem redu tacali proti hribu za vasjo. V pižamah, obuti v smučarske čevlje na bose noge, na glavi so imeli smučarska očala po tleh pa so vlekli vsak svoje smučke.

Malo jih pa pogrešam.
Vse dokler se ne spomnim kako sem morala lani pobirati šilinge iz straniščne školjke. V vrtcu so jih namreč učili kako se meče denar v fontane za srečo in dolgo zdravje …

Fuzbal Pepi je naš sosed.
Noge na O in lase čez plešo. Mislim, on je model česanja las čez plešo. Tanek glavnik namoči v gel in si potegne lase z ene strani glave na drugo stran. Potem vse skupaj pospreja z ultra strog utrjevalcem in voila – pričeska je tu. Bi ga vprašala, pa si ne drznem, če on res verjame, da se ne vidi da je – plešast?
Sploh, ko se z motorjem odpelje do Hartwegerce po nakupih mu lasje že za prvim ovinkom mahedrajo po rami. Ampak moram pa priznati, da je on edini, ki mi poživi nogometne tekme vaške lige. Bele noge v predolgih sintetičnih hlačah, majica z logotipom “Šoder jama je ena sama” in v vetru plahutajočih štirih laseh. Sicer mi pa pri fuzbalu itak nikoli ni nič jasno. Vsi se prepirajo ali je bil ofsajd ali ne? Pa kak ofsajd?
Pa potem pri hokeju, ki ga na Fakker Seeju pozimi igrata moja sinova. Bodiček? Hrošček? Ne poznam nikogar, ki bi se tako pisal v Pliberku. Pri drsanju obvladam vsi ritenbergerje in epruvete, vem kaj je favl in Zidanu dam čisto prav, da je tistega s piščančjimi prsmi nabil v čelo. Pa na internet tudi znam it, mejle pošiljat, zdaj celo vnukom pripenjam pošopane slike sosedovih pujskov, ki so jih lani brez dovoljenja jahali po štali. Narisala sem jim dolge čekane in krvavo sled po gobcu, da izgledajo pravi merjasci in upam, da se jih bodo mulci drugo leto bali kot hudič križa.
Ampak ofsajd bo zame ostala večna neznanka in Bodički in Hroščki se še zdaj niso priselili v Pliberk. Sicer se je ena cela vas Poljakov priselila na Gmajno, a kolikor vem se oni pišejo Diarezy. Je zadnjič pisalo v časopisu Grusse und kusse aus Karnten, da so menda vsem sosedom pokradli spodnje perilo, ki se je čez noč sušilo zunaj. Dobili so jih, ko je eden predstavnik družine Diarezy ponoči strašil po parku. Odpel je plašč in našemu učitelju salse Diegu pokazal spodnje hlače.
Na Diarezyjevo nesrečo so bile točno te spodnjice last Diega.
Poslala mu jih je mama s Kube.
Na njih je namreč pisalo: ” Dolce in Havana”.