• About

MOJ B®LOG

~ Urška Podojstršek

MOJ B®LOG

Tag Archives: Indija

ŠIFRA: Osamljen, potreben, ločen, lastna kmetija, možnost skupnega oranja.

10 petek May 2013

Posted by urskaula in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA

≈ 18 Komentarjev

Značke

Badoo, blefer, brezzob, Flirt, frajer, Indija, moški, on, ona, osamljeni, randi, Slash, zmenkarije, zob, Šmarna gora, ženske

Bodimo si na jasnem, samska ženska pri 35 ne potrebuje moškega.
Sama zna zbiti vrtno uto, sestaviti pohištvo, zvrtati luknje za kuhinjske police. Če bi si pri 20 letih dala povečati joške za dolgolasega frajerja na kitari, ga zdaj niti povohala ne bi več. Odkar se trudi zdravo živeti in zna sama odpirati buteljke, niti kuharski virtuozi ne izstopajo več in jadralci s svojo mičkeno banjo v Portorožu nimajo več šans.

Jebiga, z leti se spreminjajo tudi kvalitete, ki jih ženske cenimo pri moških.

Prva je ta, da vsak doma spi doma. Brez vmesnih ogrevanj tujih postelj.

Druga so skupni interesi. Že samo ljubezen do dobrega pireja in kuhanih hrenovk je včasih dovolj. Ob lupljenjeu krompirja se lahko čisto lepo pogovorita, kak dan je za vama.
»Kako?«
»OK.«
»Kaj novega?«
»Nič.«
»Nobenega trača?«
» Ne.«
»Hmph.«
Potem se lepo skupaj zvalita na kavč in če ti ravno ne tišči nog pod rebra, se nimaš kaj pritoževati.
Ful je pa fajn, da ima pri svojih letih še vse svoje zobe in čim manj putrast vampek. Že sama senca mišice nekje v podkožju nam požene kri po žilah. Dedci, ki se lasem navkljub brijejo do golega, so pa itak težki preseratorji.

Skratka, ko v celi Sloveniji zmanjka znancev, bratov, sosedov in bivših fantov prijateljic, ki jih še ne bi poznale, na koncu obupamo.
In kaj zdaj? Kar tako po barih svaljkat se ti ne da več. Sama tja itak ne zahajaš, če pa greš v družbi prijateljic, tako vneto tiščite glave skupaj, se glasno krohotate in ste tako samozadostne, da noben dedec nima šans. Če si že drzne plačati kako pijačo, dobi sladek nasmeh in brco v rit. Klinc, take smo. Grozne.

Ko se prijateljice celo deževno nedeljo s fanti stiskajo pod kovtrom, te popade bes. Pomanjkanje močnih rok, ki bi ti odnesle smuči v klet in tebe vrgle na kuhinjski pult, je tako frustrirajoče, da se predaš.
In se pod oznako vojne tajne prijaviš na eno izmed tistih spletnih strani. Spletnih strani, ki delujejo po principu: Osamljen, potreben, ločen, lastna kmetija, možnost skupnega oranja.

Skratka, požreš ponos, si izmisliš seksi ime, recimo Diva Škorpijonka in začneš brskati za fotografijo, ker fotko Adriane Lima, ti avtomatsko zavrne. Še dobro, da imaš pri roki fotke izpred 5 let, ko si prebolela trakuljo in si v koplakah zgledala kot posmeh svojim klasičnim oblinam. Skrito za velikimi očali te res ne bo nihče spoznal.

In se začne dejtanje. Sranje je, ker se tudi oni sramujejo svojega pojavljanja na svetovnem spletu in se skrivajo za nekimi slabimi slikami. Kako naj po sliki njegovega palca, zakopanega v mivko presodim, če je večji od metra in čevapčič. Jebiga, višina je pomembna. Kaj naj sicer s svojo zbirko štiklov?
In greš na prvi randi. Izbereš si en lokalni bife, kjer te živa duša ne pozna in čakaš.

Že ko se pojavi na vratih, ti postane slabo. Bele lanene hlače, beli usnjeni natikači, beli prameni. Jezuskristus… Pa ugotoviš, da je on bolj Harekrišna. Na potovanju po Indiji je preboleval svoje sovraštvo do bivše žene, ki ga je 10 let varala in mu pustila oba otroka. Ki nujno potrebujeta mamo. Pa ti bi bila kar primerna. Dovolj si stara, najbrž tudi dovolj pametna, pa če bi se kar zmenila.
Glej stari, sej ful fajn, Indija je zakon, ampak jaz sploh nočem otrok. Sploh pa ne tujih. Pa hvala za pir.

Drug je simpatičen. Nikakor ni material za seks, je pa za kino. In na Šmarno. Prijeten, prijazen. Ampak takih imam dovolj. Po tistem, ko mi odnese smuči v klet, se moj interes zanj nekako čudežno izgubi.

Tretji pa je res model.

Teži na mojem spletnem profilu. In piše. Prosi. Nagovarja. Pa naj mu bo. Ga vprašam, kako ga bom prepoznala. Pravi, da je Ljubljančan (ali imaš registrsko vtetovirano na čelo), visok, atletski, star 38 let in da mu manjka 1 zob. 1 zob!!! Kak zob, kir zob? Nekaj muti, da ne ve točno…. Človek, pa ne moreš biti tak pujs! Takrat me pa začne matrat firbec. Se predam. Da se dobiva v fini gostilnici na kavi. Tik preden se poženem iz službe, da slučajno ne bi zamudila, ker mi gre zamujanje neskončno na jetra, mi pošlje SMS, da bo malo zamudil: ker je na Šmarni ful gužva. Ne me jebat! Brez zoba (kar predstavljam si ga brez enke), prešvican in usran!
Spremenim plan in se dobiva v kafiču na avtobusni postaji pod Šmarno. In kaj je na splošno ta obsesija s Šmarno goro? Po njen plezajo samo še obupani, samski moški? Ali samo lažejo, da skoz hodijo v hrib, da bi izpadli težki frajerji?
Že na kilometer ga prepoznam. Ko se zasmeje, se veselo zasmejem  z njim. Sicer mu ne manjka enka, pač pa dvojka. Pa človek božji, saj ne moreš hoditi po svetu brez zoba! Njemu se to ne zdi nič takega. Zobje so dragi, dokler lahko še je kotlete, nima nobene potrebe po novem zobu. Ne pozabimo, da  v službi dela s strankami…

Po hitrem postopku se spokam in skrijem. Zamenjam telefonsko številko in si prebarvam lase. Da me slučajno ne bi kdaj kje ustavil. Naknadno zvem, da je doma iz Litije, da je star 44 let in da si ni lani na kolesu zbil zoba, temveč tak hodi naokrog odkar ga poznajo. Se pravi, da ni samo škrbast, temveč tudi lažniv!

Potem sem šla še na eno kavo. S tipom, ki je pravkar prikruzal iz Indije. Bil je tako drobčken, da bi mu že en rižek zlomil nogo. Ker je od trakulje minilo že kar nekaj let, si z njim res nimam kaj pomagati. In kaj je sploh s to Indijjo? Je to ena nadgradnja Šmarne gore. Če nimaš za Indijo, greš pa na Šmarno…

Bilo je še nekaj modelov. Vsak je bil po svoje ubrisan. V soboto grem še na eno kavo. Na sliki zgleda ful dobro. A ga imam na sumu, da je zretuširal enega kitarista. Ne morem ugotoviti, kdo bi bil, ampak se mi zdi, da sem ga nekje že videla.
Mogoče je pa Slash!
Kolikor vem, ima vse zobe, radiator na trebuhu in en velik šop las… Če bo hotel, si dam še joške povečat!

Rate this:

Share this:

  • Facebook
  • Twitter
  • LinkedIn
  • Google +1
  • Email
  • Print

Like this:

Like Loading...

Iz dežele svetih krav…

04 nedelja Mar 2012

Posted by urskaula in ŠTIKLE & RUKZOK

≈ Oddaj komentar

Značke

Goa, Indija, Kerala, Madurai, peščene plaže, potovanje, Tamil NAdu

DSC_2206
DSC_2217
DSC_2231

DSC_2277
DSC_2300
DSC_2350

DSC_2487
DSC_2565
DSC_2581

DSC_2590
DSC_2647
DSC_2655

DSC_2674
DSC_2676
DSC_2681

DSC_2687
DSC_2705
DSC_2712

DSC_2726
DSC_2760
DSC_2800

DSC_2801
DSC_2802
DSC_2885

IMG_2453
IMG_2522
IMG_2523

IMG_2524
IMG_2531
IMG_2568

IMG_2610
IMG_2671
IMG_2739

IMG_2744
IMG_2745
IMG_2780

IMG_2816

This slideshow requires JavaScript.

Rate this:

Share this:

  • Facebook
  • Twitter
  • LinkedIn
  • Google +1
  • Email
  • Print

Like this:

Like Loading...

Morski pes Pizdun

18 sobota Feb 2012

Posted by urskaula in ŠTIKLE & RUKZOK

≈ Oddaj komentar

Značke

gin, Indija, tonic, zen

Pizdun je trenutno na zasluzenih pocitnicah.

Prav nemarno se svaljka po pescenih plazah in edini jin&jang, ki ga skrbi je pravilno razmerje med ginom&tonicom.

Angleske gospe so ze zdavnaj pogruntale, da tako pasjo vrocino lahko prezivis samo – nezavesten.

Namaste!

Rate this:

Share this:

  • Facebook
  • Twitter
  • LinkedIn
  • Google +1
  • Email
  • Print

Like this:

Like Loading...

Cunami ali resnična zgodba o tem, kako me ima nekdo zgoraj rad

23 petek Dec 2011

Posted by urskaula in LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA, ŠTIKLE & RUKZOK

≈ 2 Komentarjev

Značke

Andamanski otoki, Cunami, Indija

Andamani so otočje, sestavljeno iz 350 otokov v Andamanskem morju. V bistvu so bližje Myanmaru, kot pa Indiji.

Potovanje z ladjo iz Madrasa, mesta na vzhodu Indije, do glavnega mesta Andamanov, Port Blaira, je trajala 3 dni. Stara in zarjavela barka je bila prepojena s smradom po stranišču, gnilih zobeh in zanič indijski hrani. Večina potnikov je bila Indijcev, ki so spali na skupnih ležiščih, v podpalubju. Turisti smo si privoščili kabine z oknom, kar nas je sicer rešilo pred smrčanjem in prdci nekaj deset domačinov v podpalubju, a ščurki so se kljub temu veselo sprehajali po posteljah. Nevarno zibanje ladje je dvigovalo želodce v grla. Člani posadke so po vzoru vojaške diktature vladali potnikom, stregli najbolj neokusno hrano pod soncem in bili suvereno neprijazni.

Potem pa…..kakšen pogled! Bele peščene obale, mangrovova drevesa v vodi, palme, turkizno modro morje. Raj na zemlji. Zoprno potovanje z ladjo še ni bilo pozabljeno, je pa res, da tokrat cilj odtehta potovanje. Andamani so zaenkrat še skoraj neznani širšim množicam in poznam nekaj ljudi, ki me bodo za ušesa, ker delim to skrivnost z vami. A bistvo te zgodbe niso le lepote in znamenitosti otokov, temveč dogodek, ki je zanznamoval naju in cel svet. Cunami.
Resnična zgodba se je dogajala na otoku Havelock, štiri ure plovbe od glavnega mesta Port Blaira.

Na božični večer sva se ga fajn nasekala s kolegi od vsepovsod. Na peščeni plaži smo poslušali muziko, jedli sveže ribice, tankali viski in se pogovarjali o vsem živem. Nebo nad nami je osvetljevala skorajda polna luna. Rezultat: na mrtvo napita sva se okoli polnoči po plaži opotekala proti najinemu rezortu, ko je mimo prišibal najin sosed, za njim pa divja svinja.

On: “Aaaaaaaaa!”
Ona: “Hhrrhrhrhrhrrrr!”
Tik pred njegovo kočo ga je malo ugriznila v zadnjico a na srečo ji je pobegnil na balkon. Midva pa v najino kočo, kajti prasica je imela petsto kil, izgledala je smrtonosno nevarna in  njen apetit brezmejen.

Zjutraj naju zbudi premikanje postelje, tresenje strehe in strašen glavobol.
“Rok, kdo trese najino kolibo? Reci jim, naj nehajo!”
Debelo sva se pogledala in v samih hlačkah pognala skozi vrata na čistino pred kočami. Tla so se tresla, kokosi so padali z okoliških palm. Prestrašeno smo lovili ravnotežje. Posedli smo se po tleh. Po slabih treh minutah močne turbolence je Zemlja le pristala, mi pa smo šli pljunit v morje in lepo nazaj spat. Z Rokom sva debatirala kje in kako močan potres je bil. Spomnila sem se, da sem enkrat na TV gledala oddajo o cunamijih, in da glede, da smo na sredi morja, je moral biti epicenter nekje v morju.  Rok je  vstal in šel še enkrat prekontrolirat morje.
“Ula! Voda prihaja! Greva!”
Na brzino sem zmetala prve stvari, ki so mi prišle pod roko v nahrbtnik in začela iskati mojo najljubšo igračo – fotoaparat. Kjer bi moral biti ga ni bilo.
“Brez njega ne grem nikamor!”
Rok me je zagrabil in porinil skozi vrata. Pognala sva se v hrib za kočo. Še v življenju nisem z desetimi kilami na hrbtu tako tekla. Sosedje so naju čudno gledali in se nama smejali, ko sva skakala čez planke. Splezala sva visoko na hrib, kamor me sicer drugače žive ne bi nihče dobil, ker so tam doma kraljeve kobre. Opazovala sva obalo na sosednjem otoku.
«Obala je. Obale ni. Obala je. Obale ni,« je javljala Rok. »Morje se ziba. Štala!«
Ženske daleč v dolini so tulile bogu, cingljale z zvonci in trobile v rog. Vse živali so utihnile. Kurja polt nama je lezla po hrbtu. Noge so nama klecale. Strah naju je bilo.

Čez dobri dve uri so ptice spat začele peti, rikše so šibale po cesti in počasi sva se splazila v dolino, pripravljena na vse. Vsi so sedeli na cesti in nihče več se nama ni smejal. Pogled na naše posestvo niti ni bil kaj posebno pretresljiv: luže, naplavljena svinjarija in zmočene koče.
“Kje je moj fotoaparat?” kot se za materialistko spodobi…
Hja, seveda je plaval sredi koče.
“Mater!”
Pa knjige so bile mokre. In nekaj cunj. To je bilo pa tudi vse. Poleg strahu v kosteh.
Veselo razpoloženje je bilo odplaknjeno in z vsakimi novimi poročili nam je postajalo jasno, kakšno srečo smo imeli, da smo bili, kjer smo bili. Najin prvotni plan je bil čisto drugačen: Božič in novo leto sva hotela preživeti na divjem otoku, brez ljudi. Samo nekaj divjih svinj, mreži med palmami, ribiški palici, dva karnistra vode in midva. Gola. Ne vem kateri boginji ali angelu se je treba zahvaliti, da nama ni uspelo priti do tja. Ker bi bila mrtva. Orjaški val je zalil otoke. Rečni krokodili so odplavali v morje in oteževali reševalne akcije.

Stavili smo kako daleč bodo prišle informacije o potresu in cunamiju. Do Madrasa? Bombaya? V Evropo?
Telefon ni delal. Elektronske pošte tam ne bo še 10 let. Kaj pa zdaj? Kako obvestiti zaskrbljene starše, da sva vredu? Zjutraj sva poslušala novice na radiu in čisto onemela. Tisoči mrtvih, stotine turistov na Tajskem pogrešanih. Jezus Kristus. Jaz grem v Port Blair. Pa če bom morala kar plavati. Nič drugega nama ni preostalo, kot da sva se tretji dan po cunamiju zrinila na ladjo prepolno prestrašenih ljudi in se odpravila na 4 urno vožnjo proti glavnemu mestu.

»Če sva zbežala cunamiju, še ne pomeni, da ne moreva utoniti,« sem si mislila, kajti ladja je bila prenapolnjena z ljudmi in košarami banan, melancan, buč in kumar.

Končno sva lahko poklicala domov. Pa kako prav sva naredila! Šele potem nama je postalo približno jasno kakšna panika vlada po svetu in kakšna katastrofa se je zgodila. V hotelu sva gledala televizijo in tiho jokala ob strahovitih posnetkih grmad ljudi z napihnjenimi trebuhi.

Zvečer sva v mestu srečala predstavnika izraelske zavarovalnice, ki je s spiskom Izraelcev na Andamanih taval po mestu in iskal razpuščeno mularijo. Skoraj ga je kap, ko sva mu povedala, od kod sva priplula. Prepričan je namreč bil, da so tam vsi umrli. Dal nama je spisek, ki naj bi ga drug dan odnesla nazaj na otok. Še sreča, da sva ga imela, kajti brez njega naju zjutraj ne bi spustili na popolnoma prazno ladjo, nazaj na otok Havelock. Rok je vehementno mahal s tistimi papirji kapitanu pod nosom in trdil, da je priletel iz Izraela, da je od tajne policije in naj naju lepo spustijo na ladjo, sicer bodo imeli hude probleme.
Vsak dan smo doživeli še nekaj popotresnih sunkov in se pogovarjali samo še o cunamiju. Vsak je poskušal po zdravi kmečki pameti razložiti kaj se je zgodilo, kako bi morali odreagirati, kaj narediti, če se stvar ponovi. Nihče več ni jamral zaradi opečenih ramen, od komarjev požrtih nog, se hvalil kako daleč po grebenu je šel »snorklat«… Morala je bila na psu, zabave na teh otokih še nekaj časa ne bo, vsak krik, vsak tresljaj mize nas je spravil v nizek štart.

A po nekaj dneh smo se malo sprostili, se začeli smejati, sproščeno klepetati. Celo morje smo gledali manj sovražno in upali brezskrbno ležati na plaži. Odpravila sva se na sprehod po obali in v izraelskem kampu sva zagledala ta pravega predstavnika tajne policije, ki je priletel polovit mlade Izraelce in jih s posebnim avionom poslat domov. S sabo je imel satelitski telefon in ga velikodušno posojal.

»Bom pa še jaz poklicala domov!« sem si rekla in se lepo postavila v vrsto.

Tisti trenutek pa je po plaži pritekel mali Indijec in se na vsa pljuča drl:
»Big water coming, go away! Big water coming!«

Žalostno sva se prijela za roke in se po razbeljeni cesti spet pognala proti hribu. Tokrat sva bila bolj pripravljena. Od cunamija naprej sva vse dokumente, fotoaparate, banane in vodo zmeraj vlačila s sabo. Spet sva ždela na starem »placu« in buljila na sosednji otok.

»Obala je. Obala je. Obala je.« je poročal Rok.

»Hja, mogoče je bil pa vse samo hec? Mogoče sva pa Indijca narobe razumela? Najbolje, da se narediva Francoza  in nikomur ne poveva, da sva tekla v hrib kot zmešana. Pojdiva dol.«

A žalostne oči prijateljev v bungalovih so govorile, da nisva narobe razumela. Menda je bil močan potres v Avstraliji in spet so pričakovali cunami. A zvečer so alarm preklicali, češ da so se zmotili. In ni bilo nobenega potresa. A ga pričakujejo…Zdaj jim pa nič več ne verjamemo, smo se tolažili. Odprli smo steklenico viskija in….takrat se je spet streslo. Z Rokom sva se obupano spogledala. Brez besed sva spakirala nahrbtnika in odkorakala na hrib. Med palme sva napela mreži in poskusila zaspati. Žalostno sem gledala veje, ki so se igrale z zvezdami in napenjala ušesa, če bom slišala hudobni val, ki bo zmaličil prelepo plažo, težko pričakovane počitnice turistov, sanje in upe domačinov. Premnogim je vzel najdražje, odplaknil preteklost in prihodnost.

Vsake toliko so se palme stresle in zazibale mojo visečo vrečo. Naenkrat pa je mimo moje glave priletela nekajmetrska veja in z glasnim pokom priletela na tla. Če bi spala malo višje v mreži, bi mi raztreščila glavo. Očitno sem po celi Indiji prižgala dovolj svečk, spustila po Gangesu dovolj rož in naredila ravno dovolj krogov okrog stup v Nepalu, da sem si zaslužila še eno priložnost.
Ali pa sem v enem tednu porabila tri življenja.
Resnično upam, da mi jih je ostalo še šest…

Rate this:

Share this:

  • Facebook
  • Twitter
  • LinkedIn
  • Google +1
  • Email
  • Print

Like this:

Like Loading...

RUBRIKE

LISICA KUHARICA LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICA PAVLA ŠVOH TETA IZ PLIBERKA ŠTIKLE & RUKZOK

Lisicamica tvita!

  • @MasaButara no, meni abolutno niso. 1 hour ago
  • @miharejc @MladenPrajdic a tk grozno je? Ker ženske rade merimo v feetih, pod 42 sploh ne gremo :) očitno imata prav... :) 4 hours ago
  • Če bi se čustva merila z merskimi enotami za dolžino, bi največkrat uporabili centimetre, metre ali kilometre? 4 hours ago
  • Pikniki in lulanje za prvim drevesom, kjer zmeraj obstaja možnost, da se kakšen moški polula ženski na glavo. pizdun.org/2013/05/20/pre… 14 hours ago
  • @sokomen a to, da cena na polici ni ista, kot cena na proizvodu? Cakanje in pregovarjanje, nonsalanca in ignoranca? 15 hours ago
Follow @lisicamica
maj 2013
M T W T F S S
« Apr    
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Enter your email address to follow this blog and receive notifications of new posts by email.

Meta

  • Registriraj se
  • Log in
  • Entries RSS
  • Komentarji RSS
  • Blog at WordPress.com.

Recent Posts

  • Presneti pikniki
  • Kadilci smo najbolj zabavni
  • ŠIFRA: Osamljen, potreben, ločen, lastna kmetija, možnost skupnega oranja.
  • Vdovci, ločenci in zeleni zajci
  • Je Argeta grešni kozel? Ali je vsega kriva Hana Suralova?

Top Clicks

  • t.co/o9v3yxtfJj
  • t.co/pRLoa3FRRH
  • t.co/CgM3iibZGE
  • t.co/FWFPXMdUbv
  • had.si/blog/2011/12/07/bl…
  • facebook.com/pages/TOZD/2…
  • zibelka.si/blog
  • twitter.com/lisicamica
  • twitter.com/lisicamica/st…
  • instagram.com/p/ZgYxgIk0B…

Blog at WordPress.com. Theme: Chateau by Ignacio Ricci.

loading Prekliči
Post was not sent - check your email addresses!
Email check failed, please try again
Sorry, your blog cannot share posts by email.
%d bloggers like this:
    Prekliči