Tag Archives: Ljubljana

Ljubljana in njeni hipsterski lokali

02 sreda May 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 5 Komentarjev

Značke

, , , , , , , , ,

Dajmo najprej razčistit kdo so hipsterji: hipsterji so retro metroseksualci. Taka je formalna definicija. Ampak, kako ti vragi sploh zgledajo?
V principu so to metroseksualci s podpisom Adija Daslerja, ki se je v Braziliji poročil s Tomom Fordom, ki je rodil sina z brki. Si že predstavljate? To so tisti fantje, ki sicer nosijo privihane ovratnike polo majčk, poleg pa Ray Ban Wayfarer očala s hlačami sredi riti. Če imajo srečo, vozijo Ciao motorčke, če pa ne, pa bicikle od starega fotra. Večina izmed njih dela v oglaševanju, skoraj vsi pa skejtajo, vejkajo in bordajo…. Taki Bagole v malem, no, brez picerije na Cankovi.

In tile hipsterji se zbirajo po določenih lokalih. Kje jih najti?
Obstajajo lokali, kjer se radi dobivajo, a vsi vemo, da se te lokacije iz leta v leto spreminjajo. So kot člani tajne lože, ki ustvarja trende.

Potem pa se pojavi vprašanje: si želiš biti del njih ali bi oni brez tebe sploh ne bili to, kar si mislijo, da so? Ali jih tvoja družba dela to, kar so? Bi bili brez tebe, kmeta brez zemlje in brez polo ovratnika, sploh zanimivi?

Midva sva se odločila iti na pijačo po njihovih lokalih. Spiti v vsakem lokalu v Ljubljani točno eno pijačo. Hkrati oceniti, ali sploh poznava njihova tajna gnezda in sproti oceniti ponudbo lokalov.

Trenutno je najbolj priljubljen TOZD. Bivši Drago F. Tinta. Ki slovi po organski kavi, dobri ponudbi vin in je pač kul plejsič (po hipstersko, op.p.), kjer se zbira del ljubljanske družbe.
Kava je res kul. In muzika tudi. Po stenah imajo obešena kolesa, za katere bi najbrž marsikdo dal klepat jajca. A ker sem se odločila, da letos raje nič ne jem, kot da se ukvarjam s športom, so mi všeč, kot stenski dodatek, v principu mi pa dol visi za njih.
Natakarice so se po začetnih rdečih licih, nerodnosti, pozabljivosti in podobnih motečih momentih naučile biti – fajn punce. Simpatične, prijazne in dejansko uporabljajo mimiko telesa.
Ob njihovi ponudbi vin sem se odločila za dodaten kriterij.
Kaj mi hipsterski lokali nudijo za 3,50€?

Pri njih sem dobila belo Burjo, prijazen nasmeh, potetovirano ramo, pogled na Ljubljanico in vodo v stekleničkah, ki smo jih uporabljali v osnovni šoli ob kemijskih poskusih. Klinc, bil je pač 30. april, vsi znanci na morju in v lokalu so kraljevali naključni mimoidoči. Nekaj turistov in nekaj enakih luzerjev, kot midva, ki sva morala priti prej z morja, da sva se danes štemplala v službi.
TOZD na FB.


Turnejo od šanka do šanka sva nadaljevala v LP-ju. Glede ne obisk je lokal letos izgubil del svoje klientele. Ki se je premaknila v TOZD. Se pravi, da sva korakala nazaj v preteklost. Razen družbe, ki je tam praznovala 15. obletnico mature, nekaj fantov je dejansko imelo brke in ozke šale, je bil lokal prazen. Se pravi, da se tam dejansko dobivajo zmeraj samo širše družbe in je za en povprečen par zadnja izbira? Kaj pa vem, za 3,20€ so mi ponudili Sivi pinot Fernando. Ki beli Burji ne seže do kolen. In 4 olive. Bela burja pri njih stane 4,00€. Ali so 4 olive res vredne 0,50€?
LP na FB.


Naslednji šank je bil slavni Od Žmauca sosed pa ud brata prjatu. Lokal, kamor dolgo nisem upala stopiti. Vse dokler nisem spoznala prve družbe, ki je tam operirala in modrovala vse poletne večere. Sicer ti ob hitri kavi ponudijo tudi časopis. A kaj ti bo časopis, če kava ni fina in si kelnarji mislijo, da držijo boga za jajca, če tam strežejo?
Ta večer so bile vse mize polne. A ne dredov in jointov, temveč alpinistov, ki so razglabljali o Sfingi in kolesarjenju ob Gardskem jezeru. Jp, jutri zjutraj so krenili zdravemu življenju naproti. Ki brez jointov in snuza ni vredno vseh naporov. Se pravi, da so se vsi intelektualci preselili k Novakovim, pri Žmavcu so pa ostali samo še gorski umovalci.
Za 3,50 so mi ponudli Fructalovo viljamovko. 0,30 dcl. Raje sem se odločila za aperolspritz. Ki so mu manjkali mehurčki. In se je utopil v ledenih kockah. Za 3,50€ bi dobila tudi sendvič s poli. Če koga slučajno zanima…
Žmauc na FB.

Žmaučev šank sva raje zamenjala za znani stopnici v BiKoFeju. V LP-ju so nama prijazno namignili, da bova tam našla svoje hipsterje. Pa sva našla samo v črno oblečene visokorasle dedce z afganistanskimi rutami, ki so se slinili nad turistkami v ozkih oblekcah, in natikačih. Nad belimi nogami brez žab.
Za 3,50€ so mi natočili ginger-pelinkovec. Vrhunska izbira, če se hočeš iti domov rikverc…
Natakarji so bili najprijaznejši od vseh. Mogoče zato, ker so bili najbolj luštni in jaz do njih najbolj medena. V glavnem, dober plac. Za vse tiste s poniji. Ki imajo radi na stenah obešene superge in z mrliči poslikane sekrete brez pokrova.
BiKoFe na FB.

Zadnja postojanka je bil Dvorni bar. Kjer skoraj ne moreš falit. A mi je ratalo. Zaradi svoje cenovne omejitve. Za 3,50€ sem dobila Cabernet Sauvignon od Tilie. Sicer sem poleg pričakovala še karto za hokejsko tekmo, a menda to ni ista firma…
So bile pa najbrž olive, ki so jih šenkali, z drsališča. Ko je še Vnuk zabijal gole. Kar je bilo slabo presenečenje glede na njihove odlične tapase s kozjim sirom in tarufi.

Dvorni bar na FB.

Če me zdaj vprašate, kam grem naslednjič…

Mogoče k Mačku. Kjer imajo najbolj zoprne kelnarje, zanič kavo, na stranišču nikoli ni WC papirja, imajo pa letos eno plus točko – strežejo portofresh. Seksi poletni pijačo iz porto vina, tonika in mete.
Na kavo in dolg čvek bom šla v TOZD, na kozarec vina pa še zmeraj v Dvorni bar. Rose od Batiča in en tapas. Ali tri. Ali veste, da je cela steklenica vina manj kot 20,00€, medtem, ko je kozarec 3,20€? Računajte, se splača!

Aja, pa Zlata ribica je bila polna. Nimaš kaj, turisti so že okupirali Ljubljano.

Škoda, da ne vedo, kje strežejo najboljšo kavo in kje najboljše prigrizke.
Ali tudi nam na potovanjih zmanjka točno tistih nekaj metrov do top placa? Z brki, polo ovratniki ter domačinke z zagorelimi nogami.
Če imaš res srečo, so celo brez brk…

Zakaj bi bilo koketiranje prepovedano?

20 petek Apr 2012

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 1 komentar

Značke

, , , , , ,

Zadnje čase se zdi skoraj neverjetno, a obstajajo tudi pari, ki si ne mečejo telefonov v glavo, ne vdirajo v partnerje računalnike, jih ne zasledujejo in se imajo na splošno prav fino.
Predvsem veliko smeha namesto večnih očitkov je recept za preskakovanje vsesplošne zoprnije.

In skupni žuri.
Ko se skupaj odpravita na potep po nočnih lokalih.
Ona obleče ta velike joške in obuje ta dolge noge. On seksi kavbojke in srajco, ki naredi njegove roke malo bolj mišičaste, kot v resnici so.
Medtem, ko se drenjata po kopalnici in ji on vleče spodnjice z riti, si nazdravljata s šampanjecm in plešeta po hodniku.
Sledi klasična vinosejada od šanka do šanka. Kljub temu, da živita skupaj, si imata grozno veliko za povedati, režita se hudobnim pripombam, ki res niso za v javnost… no, zagotovo sta v tej zgodbi vidva najlepša, najbolj seski in strašansko brihtna.

Kakorkoli, končno se spokata do VIP vhoda. Brez VIP karte.
On suvereno pove, da nese gor sound blaster, ker če ga ne bodo dobili v 5 min, lahko vse skupaj zaprejo.
Gorila na vratih ga debelo gleda.
»Kak sound blaster? Kje pa maš kak velik zvočnik?«
» Mah, kak zvočnik, tole kartico rabijo!« naduto potegne iz žepa rezervno SIM kartico.
Gorilčeku postane grozno nerodno, ker medtem, ko on sedi pred vrati, se svet vrti z nadzvočno hitrostjo…
Ti mu prijazno pomežikneš in moliš, da si te je zapomnil za drugič in te bo spustil notri tudi brez tako res slabi laži.

VIP loža je fensi. Povsod polna vedra šampanjcev in drugih alkoholov, ki bodo pomanjkljivo oblečene deklice hitro spremenile v razvratne pocestnice, ki bodo z nadzvočno hitrostjo dale nadutim povzpetnikom in ostarelim kraljem rumenih strani.
Medtem, ko on sklizne na WC, se tebi pripopa lastnik lokala:
»Zdaj pa ti meni povej, kam  hodiš k frizerju?«
» Najbrž istemu, kot ti!« si najprej hudobna, ker popolnoma enako kot ti škili skozi predolge šiške. Potem pa ugotoviš, da ne moreš bit taka zoprna pička in si začneš navijat pramen okrog prsta, gledat izpod čela in sesat spodnjo ustnico.
Fak, Scarlet zna to ziher boljše…

Ampak on nasede. Seveda nasede. V žaru svoje svoje pomembnosti sploh ne zazna moje brce.
No, pa se dajmo igrat!

Prijazno se nasmihaš, mežikaš, on se topi in naslanja na steber ob tebi.
Takrat za stebrom zagledaš Njega. Ki crkuje od smeha.
Jezno mu namigneš naj neha motiti tvoj dramski nastop.
Preden se obrneš okrog, se gospod Lastnik že medi ob eni mlajši, razkošnejši in bolj svetlolasi lutki.

Takrat ti pa stopijo lasje pokonci!
Kdo je una mrha jedna, ki se plazi po mojem fantu? Nasršena kot huda kura zakorakaš proti njej, ko te ustavi njegov vprašljiv pogled.
» A je dobra?«
Se ustaviš, dobro pogledaš in prikimaš:» Ko sto mater!«

Nasloniš se na šank, si naročiš prevelik kozarec vina in opazuješ njeno guzenje.  Ponosno opazuješ svojega dedca, ki izginja v njenih velikih očeh in se ti zdi grozno fajn!
On stoji ves en sproščen, se glasno smeje in ti vsake toliko pomežikne.
Takrat je neskončno seksi.
Kot si bila ti njemu, ko so te obletavali lastniki velikih avtomobilskih ključev.

Ko bova prišla domov, bo še veselo, si mislim. In jutrišnji dan v njegovi srajci tudi.
Ker mu jo bom slekla jaz.
Pa naj še kdo reče, da je koketiranje prepovedano.
Daleč od tega, prekleto dobro dene. Prej, vmes in potem!

Ljubljana, fakof maš!

11 nedelja Dec 2011

Posted by in PAVLA ŠVOH

≈ 2 Komentarjev

Značke

, , , , ,

Nekoč mi je znana PRovka zabrusila, da naj spizdim nazaj na Koroško, ker sem zabita kmetica in bom to vedno tudi ostala. Da nikoli ne bom mogla biti del njihove velecenjene ljubljanske družbe.
Včeraj mi je postavila v lase v luft izjava Kralja Orgazmoff, da takega programa, kot je v Yagibabi, v Ljubljani še 30 let ne bo. Hitro je v meni zavrela moja lokalpatriotska kri: zakaj bi bili pa Ljubljančani kaj več kot Korošci? Je mislil, da smo Korošci zabiti in ne vemo, kaj je dobra glasba?
Pa menda ni mislil tega.
Včeraj sem se peljala mimo Yagebabe in se skoraj zabila v kandelaber, ker sem zijala v traktor, ki je stal pred klubom. Saj na Koroškem to mogoče res ni nič posebnega. S traktorjem se res da pripeljati na žur. In z motorko razrezat šank? Jaz nič od tega še nisem videla, verjamem pa, da te znajo kelnarji kdaj tako razkuriti…
V glavnem, tam je stal traktor ograjen z visoko ograjo, osvetljen z lučmi in meni so možgani hitro delali. Takrat se pa začne moja mama smejat:”Ziher pride danes Đuro v Yagobabo!”.
In res. Barcelona je zmagala in gospod je bil sredi noči pri volji, da se z mano poda v pasji mraz. Vse za Đurota.
Yagababa je bila skoraj prazna. Brezzobi Gustl je natakarici faflal, da jo ljubi, ostali trije gostje pa so vdani  v usodo gledali v svoje na pol prazne kozarce.
Đuro se ni dal. Žgal je po odru in koketiral z gospemi, ki so prišle po sindikalni zabavi še malo pomigat in potrest frišne fen frizure.

Takrat pomislim na vse Ljubljanske klube, kjer se pred vrati melje ljudi, stojijo v vrsti za vstop v posvečena mesta zabave. Kjer se s programom že dolgo nihče ne ukvarja več. To, da enkrat rola muziko DJ iz Kranja in drugič eden iz Portoroža, meni gladko dol visi. Zame so vsi približno enako zanič.
Vse, kar znajo, je odstopiti lokal sponzorjem, ki vsem tistim, ki imajo polno rit vsega, pošljejo vabila in jim tako napolnijo klub. In kaj imajo povabljeni od tega? Poleg tega, da se rokujejo s Cimetom, čudijo samozavesti Danice Lovenjak, ob odhodu dobijo še darilno vrečko. V njej pa dva kataloga, staro številko pozabljene revije  v kateri so vsi povabljeni na sliki in en kuli. Jupi! Ful dobr! Hkrati pa pozabijo, da so jih organizatorji spet zlorabili za brezplačne objave v straniščni literaturi.

Na Koroškem ni lahko.
Podjetja se zapirajo, prihajajo tujci, hiše po vasi samevajo.
A dokler bodo tu fanatiki, ki verjamejo v svoje sanje, se nam ni bati.
Korošci pa… zaslužite si brco v rit. Ne jočite, da je depresija. In recesija. Samo nehajte iskati izgovore, spokajte se že enkrat z gnilega kavča in si dovolite biti dobre volje. Vsaj za en večer.