Vsakdo je imel v življenju svojo boginjo in guruja seksa. Vsak ima nekje pod pasom skrito svojo Anito nikoli sito in vsaka svojega Dušana.
In vsak ima svojo Majo in vsaka svojega Zokija. Tista prasca v lajfu, ki te vedno znova vržeta po tleh.

Dušani se po navadi pojavijo v obdobju v prebolevanja Zokija. Prekletega ušivca, ki se ni pasel samo po domačem pašniku, temveč bi se z lahkoto uvrstil na olimpijado v preskakovanju plota in v  jahanju neznane kobile.

Moškemu pride boginja Anita nasproti, ko preboleva ledeno princeso Majo. Mrho, ki ga je na začetku začarala s svojo neodvisnostjo na koncu pa spila kri, ko je sama premalala stanovanje, si kupila boljše kolo, zaslužila trikrat več kot on in je rada hodila skakat iz aviona. Skratka, kastrirala ga je v vola, ki je na koncu obstal in samo zabodeno zijal. Od nadutega rjovenja afriškega leva je ostal perkmandelc, ki ni vedel v katero votlino bi se skril.

Kdo bi si mislil, a ravno prebolevanje prascev je trpljenje brez konca in kraja. Sonce se potuhne, svet ovije mraz ostrih nožev. Za prebolevanje prasca je portebno veliko več časa kot en letni čas. Potrebuješ vsaj štiri. Ker te na vsakega izmed njih vežejo nepozabni spomini.
Kako sta se poleti kregala na morju, ker v razbeljeni vročini nisi hotela z njim splezati na najvišji vrh Krka. Jeseni ti je vrnil, in za Dan mrtvih ni hotel s tabo na britof, kar mu je zamerila cela tvoja žlahta. Zimo sta preživela v kujanju in metanju piskrov v vrata. Spomladi ga je napadel pa seneni nahod in takrat res ni bilo nič od njega. Še avto je vozil s smučarskimi očali!
Jp, to so res čudovite stvari, ki jih je težko pozabiti. Se še spomniš, kako je vedno pihal in kihal, če stanovanje ni bilo tako čisto, da bi lahko lizal svoj priljubljeno pašteto s parketa? In kolikokrat si ga zasačila v klubu, ko bi moral biti na kondicijskih pripravah na Goričkem? No, na goričkem je že bil…

Kakorkoli, tvoje predale kmalu zapolnijo manjše hlačke, tvoje štikle zamenjajo ošpičene pete in tvoje knjige mastne modne revije. Takrat je jeba. Sledita vsaj dva letna časa, ki sta izgubljena na relaciji med praznim hladilnikom, vsemi pajzli okrog bloka, poceni cunjami, poceni vinom, poceni solarijem in dragimi prijatelji.

Potem se pa nekega brezveznega jutra zbudiš in tvoja prva misel ni, katera mu je pa danes tekla po sveže žemlje, temveč se zaveš, da si lačna! Življenja! Juhej! Tokrat se malo bolj pošteno počešeš, oblečeš kavbojke iz srednje šole, si po sto letih spet narišeš črno črto čez veke, kajti ni več bojazni, da bi hodila domov objokana in spacana do komolcev. Konec je z žalovanjem!

Takrat se zgodi. Če imaš srečo. Nekje se Dušan privleče v tvoje življenje. Guru seksa, ki te pelje boga užitkov cukat za brado. Taki vohajo svoje žrtve na daleč. Nikoli nisem pogruntala kaj točno te izda, zagotovo pa mora biti nekaj na tvojem veselju, pogumu, otresanju jezika ali pa podloženem modrcu. Jaz se ničesar ne bojim! Pojem te za zajtrk. S tvojimi grdimi čevlji vred. Pa smo tam. Pri pogumu in brezskrbnosti, ki spustita Dušana tja, kjer ni bil še nihče. Ko z nohti praskaš lošč s parketa in sosedje glasno šepetajo za tvojim hrbtom.
Guruje imam na sumu, da je njihov seksualni dotik kompenzacija za nekaj drugega, kar jim manjka. Pa ne mislim tistega… Bolj nekako »kot, recimo, slepi dobro slišijo«. Ali pa »imajo tisti z velikim nosom velike… podplate«. Mogoče se jih  ženske enostavno ne bojimo. Ne bojimo se, da se bomo zaljubile v njih in se z lahkoto obnašamo kot valkire iz filmov, kjer se Emanuella in Hans ves čas dajta dol,  a na koncu zmeraj pride vodovodar, ki mu jo odpelje v hosto.

Za ženske me ne sprašujte, vem pa, da so moški navdušeni nad nikoli sitimi Anitami. Razmerje, ki temelji samo na seksu je super stvar, mi pravijo. Ne potrebujejo šopkov rož in nedeljskih izletov na kremšnito. Anite niti ne zahtevajo ekskluzive. Vse, kar potrebujejo, imajo moški vedno s sabo.

A če prav pomislim, smo ženske nategnjene v vsakem primeru.
Pri guruju seksa imamo še mi kaj od tega, pri prascu pa vse ostale – razen nas.