Nekoč mi je znana PRovka zabrusila, da naj spizdim nazaj na Koroško, ker sem zabita kmetica in bom to vedno tudi ostala. Da nikoli ne bom mogla biti del njihove velecenjene ljubljanske družbe.
Včeraj mi je postavila v lase v luft izjava Kralja Orgazmoff, da takega programa, kot je v Yagibabi, v Ljubljani še 30 let ne bo. Hitro je v meni zavrela moja lokalpatriotska kri: zakaj bi bili pa Ljubljančani kaj več kot Korošci? Je mislil, da smo Korošci zabiti in ne vemo, kaj je dobra glasba?
Pa menda ni mislil tega.
Včeraj sem se peljala mimo Yagebabe in se skoraj zabila v kandelaber, ker sem zijala v traktor, ki je stal pred klubom. Saj na Koroškem to mogoče res ni nič posebnega. S traktorjem se res da pripeljati na žur. In z motorko razrezat šank? Jaz nič od tega še nisem videla, verjamem pa, da te znajo kelnarji kdaj tako razkuriti…
V glavnem, tam je stal traktor ograjen z visoko ograjo, osvetljen z lučmi in meni so možgani hitro delali. Takrat se pa začne moja mama smejat:”Ziher pride danes Đuro v Yagobabo!”.
In res. Barcelona je zmagala in gospod je bil sredi noči pri volji, da se z mano poda v pasji mraz. Vse za Đurota.
Yagababa je bila skoraj prazna. Brezzobi Gustl je natakarici faflal, da jo ljubi, ostali trije gostje pa so vdani  v usodo gledali v svoje na pol prazne kozarce.
Đuro se ni dal. Žgal je po odru in koketiral z gospemi, ki so prišle po sindikalni zabavi še malo pomigat in potrest frišne fen frizure.

Takrat pomislim na vse Ljubljanske klube, kjer se pred vrati melje ljudi, stojijo v vrsti za vstop v posvečena mesta zabave. Kjer se s programom že dolgo nihče ne ukvarja več. To, da enkrat rola muziko DJ iz Kranja in drugič eden iz Portoroža, meni gladko dol visi. Zame so vsi približno enako zanič.
Vse, kar znajo, je odstopiti lokal sponzorjem, ki vsem tistim, ki imajo polno rit vsega, pošljejo vabila in jim tako napolnijo klub. In kaj imajo povabljeni od tega? Poleg tega, da se rokujejo s Cimetom, čudijo samozavesti Danice Lovenjak, ob odhodu dobijo še darilno vrečko. V njej pa dva kataloga, staro številko pozabljene revije  v kateri so vsi povabljeni na sliki in en kuli. Jupi! Ful dobr! Hkrati pa pozabijo, da so jih organizatorji spet zlorabili za brezplačne objave v straniščni literaturi.

Na Koroškem ni lahko.
Podjetja se zapirajo, prihajajo tujci, hiše po vasi samevajo.
A dokler bodo tu fanatiki, ki verjamejo v svoje sanje, se nam ni bati.
Korošci pa… zaslužite si brco v rit. Ne jočite, da je depresija. In recesija. Samo nehajte iskati izgovore, spokajte se že enkrat z gnilega kavča in si dovolite biti dobre volje. Vsaj za en večer.