Dejansko obstaja meja. Med mestno aristokracijo in vsemi ostalimi, ki to nismo. Saj veste… eni so pregovorno zapiti Dolenjčki, potem lajajoče Kraševke, lahkožive Korošice, dobrojede Prekmurke, nedostopne Ljubljančanke, fine (beri: frigidne) Primorke. A v vsakem mestu obstaja aristokracija. In se že v srednji šoli ločijo sošolci med tiste, ki so šli poleti za en dolg mesec v Anglijo in med tistimi, ki so celo poletje čez mejo pobirali kumarice, obirali jabolka ali se po trebuhu vlekli za paprikami. In to se vleče skozi celo življenje.

Karkoli narediš, nikoli ne boš dovolj dober za njih. Nikoli te ne bodo poklicali, nikoli pogrešali ali si zaželeli tvoje družbe. Pravzaprav le takrat, ko si bodo zaželeli  telefonske številke tvojega nekdanjega cimra iz študenta, ki baje še danes dila najboljšo koko. To je tisto, kar te najbolj zadane. In, ne, ne govorim o koki…
Poleg njihovih nonšalantnih kombinacij oblačil, kakopak. S prirojeno eleganco nosijo drage usnjene čevlje iz argentinskih bolšjakov,  klobučke od prababice, ki je bila najboljša prijateljica od gospe Von Graščakinje, ki je bila poročena z gospodom Dedičem PolKranjskeGore.
Ne pozabimo na njihove moške prijateljčke. Ki so od nekdaj prezirali svoj pedigre. Vedno so bili največji žurerji z najbolj usrano študentsko sobo in so pili najcenejše rdeče vino ter šnops. Oni so se radi družili z navadnimi ljudmi. Ker jim ni bilo treba imeti rok na mizi med jedjo in so lahko v dobri družbi zaspali pod prvim grmom levo od gostilne. V bistvu sploh nisi vedel, da so drugačni od tebe, dokler te niso povabili domov. In so s starši govorili v knjižni ruščini. In vam je njegova mama zabičala, da ne smete požreti kaviarja, ker ga ima ona za oblogo las. Da tisti kovanci na steni niso iz navadnega pleha, temveč jih je dolgo zbirala na potovanjih z Michaelom Palinom po celi Aziji. Bemumast.
Ti pa, glih usrana do riti, ker si v Koblarjevem zalivu metala kozarce v Dravo. Nikoli več ga nisem gledala z istimi očmi. Sicer se je še dolgo vlačil z nami po študentskih žurih, za kazen (in ker ga je napol ovil okrog hrasta na Rožniku) so mu starši zaplenili lado nivo, ga poslali delat v hosto z zapitimi gozdarji in danes… danes se menda z dolgim mercedesom vozi po Mariboru in nosi lepo usnjeno aktovko lisičje rjave barve. Z ujemajočimi čevlji.
Tudi, če se je še tako trudil, mu ni uspelo. Aristokracijo ima v krvi in vrnil se je tja, kamor spada. Med na črto speglane hlače in očala brez okvirjev. Za kosilo je solato brez preliva s kapljo najbolj deviškega oljčnega olja in ščepcem himalajske soli ter se le še bežno spomni tvojega imena.

Na drugi strani imaš privzgojene aristokrate. Ki so hodili v prave šole, se družili samo s tistimi, ki so se iskreno zanimali za Platona in hodili na dopust ob Bodensko jezero. Potem so se pravilno poročili, imajo čudovito hišo na Krku in se z vsemi prijatelji pogovarjajo po italijansko. Nosijo originalne torbice in poznajo natakarje mišelinovih gostiln po imenu. Ampak… so dovolj dobri za ljubljansko aristokracijo?

Menda ne. Ker nimajo tiste nonšalance, ki ti jo da vzgoja gospe babice von Graščakinje. Preglasno govorijo, še nihče jih ni povabil na lov na lisice in preveč prijazno pozdravljajo hišne pomočnice, ko jih zjutraj z nabreklim udom zaloti na poti proti kopalnici.

Aristokrati so lepo vzgojeni. Tu nimaš kaj. Vedno te poslušajo z največjim zanimanjem na svetu. A kot da jih res zanimajo zgodbice z aviona, se prisiljeno nasmihajo, medtem ko na ves glas (da, preglasno) razlagaš, kako si na kolenih iskala zgornji del zobne proteze, ki je turškemu tovornjakarju med spanjem padla med stole… V bistvu so tisti trenutek zelo zadovoljni, ker oni delajo prav tiste avione, na katerih si ti preživela najlepši del svoje mladosti.

Še kar hecno, mar ne?

Sprijaznimo se. Če se nam je sploh treba. Kdo si pa v resnici želi imeti na glavi star preperel klobuk!? Kdo si v resnici želi zamenjati sproščeno otroštvo, ko smo se v pižami sankali s sosednjega brega? Ko nam je Božiček namesto Guccijeve torbice prinesel smučke Elan 4, ki so jih naši starši odplačevali še celo leto? Si res želimo zamenjati tako umazane vezalke s študentskih žurov, da so same stale pokonci, s čajankami, ki so si jih mlade dame takrat prirejale na svojih lepih terasah sredi mesta?

Odkrito povedano… včasih, a samo včasih, sem jim favš. Favš sem jim tistih čevljev iz Buenos Airesa. Ker nikjer vino ne diši tako zelo. In ker se nikjer na svetu glasno udarjanje starih štiklov ne zlije tako lepo z oddaljenimi koraki starega tanga…