“Povej mi po pravici, sem debela?”

S tem vprašanjem je treba biti previden. Komu ga postaviš in kakšen odgovor želiš. Predvsem nobena ženska, ki je količkaj pri zdravi pameti, ne želi iskrenega odgovora. To je enkrat ena.
V veliki večini pa ženske preitravajo z vreščanjem pred ogledalom.

Jaz sem pa še prav poseben kujon, ki meri svoje kilograme po kavbojkah.
Te so mi bile prav, ko sem prišla iz Indije. Ok, jih dobim čez gležnje. Tudi nekaj.
Te sem nosila pred 10 leti. Te pogojno spravim na rit, bognedaj, da se prognem. Bodo počile okrog in okrog stegen, pa bomo imeli moderne kratke hlače. Ampak to je zato, ker so bile od takrat že tolikokrat pošite, da so se v resnici skrčile za vsaj eno številko (beri: za najmanj pet dodatnih kil). Ali pa so jih palčki čez noč skupaj vzeli. Palčki in svizec sta kriva. Vsak po svoje…

Na tehtnico ne stopim. Ni šans. Vse odkar kavbojk iz Indije ne dobim čez kolena.

Jaz se vsak dan odpovedujem hrani.
Vsaj do poldneva mi rata. Se šlepam na belo kavo in čik. Potem pa se pridružim obsedenemu stanju naročanja hrane in omedlevanju od lakote. Po kosilu se slinim po pisarni in bi najraje spraskala z mize predpotopen čigumi, ki ga je tja najbrž nalepil še Demeter Bitenc (takrat je imel še svoje zobe, kar je dovolj nazoren podatek)… Potem je do večera mir. Jaz se trepljam po ramenih in sem strašno ponosna sama nase. Vse dokler ne pride čas za večerjo in z veseljem se pridružim bogato obloženi mizi. Saj bom samo en pajs. Dokler skoraj ne prigrizem v klet.

Potem pa zjutraj ponovi vajo. Kavbojke iz Indije gredo samo čez gležnje. To so eni prekleti Koroški geni, vam rečem!

Ne se spuščat vame, koliko kilogramov imam in kako zgledam. Jaz bi jih rada imela veliko manj!

In težim njemu. Ker je itak on kriv za vse. Za lakoto na svetu. Vse vojne, predvsem tisto v Siriji, kamor zdaj ne morem odpotovati za krompirjeve počitnice. Ja, predvsem to vojno mu zamerim.
Kriv si je pa popolnoma sam.
Ker na vprašanje: »Se ti zdim debela?« odgovarja vedno bolj iskreno.
Najprej, da se mu zdim krasna.
Klinc, pa krasna.
»A se ti zdi moja rit velika?«
»Ne, zdi se mi glih prav!«
»Glih prav, glih prav, to govoriš samo zato, ker sem tvoja punca!«

Potem se nekaj časa kujam in spet začnem:
» Ti, a veš, zakaj mi pa ne rečeš., da sem debela, mogoče me bo pa to motiviralo, da bi šla tečt?«
Me samo pogleda in zavije z očmi:«Na to finto, me pa ne boš dobila!«

Najhuje je po kakih žurerskih vikendih. Med nedeljsko vožnjo proti domu prisegam na vse svetnike, dajem častne Titove, da v ponedeljek pa res začnem.
Zdravo jest, manj kadit, ob večerih namesto špricerja pit vodo…
Tako je bilo včeraj. Sem mu najedala, se sama sebi strašno smilila. Ko sem se na Petrolu zagledala v oknu, sem tiho molila, da je to zagotovo tista konveksno, konkavno finta…
Če povzamem – katastrofa.

In sem najedala naprej. Pa o tem, kako so ene obsedene s svojo postavo in ful trenirajo, zagotovo nimajo v življenju pod milim nebom kaj za početi. So brez prijateljev, partnerjev, otrok… Reve pa take.

Takrat me pa pogleda:»Pa saj ti lahko pokličem osebno trenerko. Te bo malo zmerila, pa predpisala vaje…«
»Aha, saj sem vedela! Ti ves čas misliš, da sem debela! To je dokaz! Lažnivec potuhnjeni! Mene že ne bo ena merila! Že zadnjih pet let na zdravniških pregledih lažem, da ne morem na vago, ker me noga boli. In imam ful težke šraufe v roki.«

V glavnem, danes sem cel dan kuhala neke zelene zadeve, se utapljala v kumaricah in bučkah, od melone mi gre že na bruhanje. Nisem pa niti pipnila mojega ljubega sira in niti pogledala nisem kruha. Krajček, da je manjkal? Ziher je bila Nana Zaneli, jaz že ne!

Klinc, pa tak lajf, vam rečem. Vsi so šli na špricer, jaz pa tule sedim in pretapljam svoje kile v blog.

Fak, pa ful sem lačna… tole tipkanje… ziher skuri za en kos sira kalorij, mar ne?